Infoscena priporoča

Emma Ruth Rundle + Jaye Jayle / Kino Šiška

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

30
Oct
The Pains of Being Pure at Heart
21:00
18€, predprodaja 12-15€


So vodilni newyorški indie-pop verniki The Pains of Being Pure At Heart našli prostor, kamor sodijo?

Newyorški indie-pop heroji prihajajo k nam na krilih svojega hvaljenega drugega albuma ”Belong”, ki ga je produciral superzvezdniški team Flood (Depeche Mode, U2) in Alan Moulder (Smashing Pumpkins, Jesus and Mary Chain, Ride)!

Prizorišče:Komuna

Jim je po tem, ko so za svoj nepričakovani istoimenski debitantski album, ki je leta 2009 izšel pri založbi Slumberland, tako v medijih tipa The New York Times, Pitchfork in NME kot na neštetih forumih in blogih, posvečenih indie popu, vključno s platformo LiveJournal, nabrali vsesplošno hvalo, uspelo posneti album, ki se bo zdel pomemben tiste vrste ljudem, ki se jim albumi še zdijo pomembni?
Od otvoritvene eksplozije električnih kitar v posnetku »Belong« (»We don’t«) in razkošne sintetizirane plesno pop perfekcije v komadu »The Body« do refrena z nebeške promenade v »Even in Dreams« in zaključnih trenutkov nenavadno iskrenega in ganljivega »Strange« (»…and dreams can still come true«) je odgovor brezpogojen »Da«.
Album Belong, ki so ga snemali s superzvezniško producentsko ekipo Flood (Depeche Mode, U2) in Alanom Moulderjem (Smashing Pumpkins, Jesus and Mary Chain, Ride), prekipeva od dodane moči, hkrati pa ohranja vse tiste sladko sladke melodije, ki še vedno skrbijo za ravno pravi odmerek popa.

»Ta album vsekakor vidim kot nadaljevanje tistega, kar že ves čas počnemo, le da je še več kot to,« pravi pevec/kitarist Kip Berman. »Neposrednejši, hrupnejši, lepši. Nikoli nismo nehali verjeti v noise in pop, le da smo zdaj oboje intenzivirali. Če ga primerjamo s prejšnjim albumom, je dosti bolj intuitiven, bolj vitalen, bolj telesen. Gre za čutenje, ne čustva.«
»Vsa ta izkušnja nam predstavlja veliko zabave – in obsežen proces učenja,« pravi pevka/klaviaturistka Peggy Wang. »V resnici smo se vedno bolj zanašali na intuicijo kot na tehniko. Vedno smo poslušali svoje srce. Moji najljubši bendi so tisti, pri katerih lahko rečeš, da so člani pravi prijatelji, ki bi se družili, tudi če ne bi izvajali glasbe – če ne za druge, pa to velja za nas in ne bi hotela, da bi bilo kakorkoli drugače.«
»Alan Moulder in Flood imata velike zasluge, da verjamemo vase, nista pa poskušala vplivati na to, kako kaj počnemo,« pravi Berman. »Preprosto sta nam pomagala, da smo se osredotočili na tisto, kar nas dela take, kakršni smo, in nam omogočili, da smo se povsem posvetili tistemu, kar imamo radi, in oklestili vse, česar ne maramo. Že samo to, da smo imeli priložnost delati z njimi, je neverjetno potrjujoča izkušnja, saj so k projektu pristopili, ker jih je prepričalo nekaj v naši glasbi, in ne zato, ker bi se jim z nami obetalo mastno plačilo ali ker bi lahko dobili grammyja.”
Bend je na podlagi EP-ja, ki so ga leta 2007 založili sami, in niza težko pričakovanih singlov, kot sta »Everything With You« in »Kurt Cobain’s Cardigan« iz leta 2008, pridobival vse zvestejše sledilce na underground sceni. Leta 2009 so se ob izidu njihovega po sebi poimenovanega debitantskega albuma pohvale razširile na izjemno ugledne usmerjevalce kulturnega okusa, kot so The New York Times (»občutljivi in čudoviti«, Best of 2009), Pitchfork (Best New Music, Best of 2009), Stereogum (»nalezljivo čudovit pop« Best of 2009) in The NME (»čisti indie pop, ki vam bo prirasel k srcu,« Best of 2009).
Pred izidom drugega albuma v začetku leta 2011 je magazin Spin izbral Belong kot enega bodočih »zimskih albumov, ki največ veljajo«, Pitchfork pa je single »Heart in Your Heartbreak« vključil v nabor Best New Music, kar so utemeljili z besedami: »V trenutku pritegne poslušalca na enak način kot njihov prvenec.«
Prednost albuma Belong je v kakovosti skladb in v zmožnosti vsakega komada, da zveni drugače od ostalih, čeprav na albumu od začetka do konca skupaj še vedno tvorijo zaokroženo celoto. Nekateri komadi, kot na primer do konca fuzzy »Heaven’s Gonna Happen Now,« »Girl of 1,000 Dreams« in mogočni »Too Tough«, ki temeljijo na Bermanovem tožečem glasu in neomejeni rabi fuzzy kitar, niti na njihovi prvi plošči ne bi zveneli čudno. Spet drugi, kot sta »The Body« in »My Terrible Friend«, svojo moč črpajo iz pulzirajočih ritmov bobnarja Kurta Feldmana in izrazitejših klaviaturskih linij Peggy Wang – kar je zmagovita smer, ki bendu pomaga segati izven svojega območja udobja, hkrati pa prinaša izjemen učinek.