Infoscena priporoča

Emma Ruth Rundle + Jaye Jayle / Kino Šiška

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

28
Feb
Mark Lanegan Band
20:00
20€, 23€ na dan dogodka, 16€ d-š-u


ŠKUC Ropot in Kino Šiška najavljata: Mark Lanegan Band ponovno v Šiški. Z novim albumom ” Phantom Radio”, ki je izšel konec oktobra 2014!

Mark Lanegan jih ima skoraj 50. In vsak čas bo izdal nov album z naslovom Phantom Radio. To bo njegov že deveti samostojni album, če štejemo še albume, ki so nastali v sodelovanju, bodisi z Isobel Campbell ali Dukeom Garwoodom, ali kot 50 odstotkov zasedbe Gutter Twins (njegovega dolgoletnega partnerstva z Gregom Dullijem), ali pod znamko njegovega legendarnega prvega benda Screaming Trees, pa je skupno število bliže 20. Potem pa so tu še njegova gostovanja v zasedbi Queens Of The Stone Age in pred tem v Mad Season, seattelski superskupini iz sredine devetdesetih, ki so jo sestavljali člani bendov Alice In Chains, Pearl Jam in Screaming Trees. In tu še nismo šteli njegovih številnih občasnih ali enkratnih primerov, ko je kot pevec sodeloval na ploščah glasbenikov, kot so UNKLE, Martina-Topley Bird, Moby, Soulsavers, Melissa Auf der Maur in Creature With The Atom Brain. Skupaj je Mark Lanegan posnel blizu 50 albumov. Petdeset let, 50 albumov. In kaj se je naučil v tem življenju?

Mark Lanegan se široko zareži in skomigne.
»Življenje je še kaj več kot vsakodnevno skladanje pesmi.«

Včasih je vsako jutro, ko je vstal, najprej kaj napisal. Skladbo je pustil nekaj ur, potem se vrnil in zvečer začel odvzemati. Ko je napočil čas za snemanje plošče, je imel goro materiala, a je le majhen delež preživel do končne različice. Za Phantom Radio pa, prav tako kot za njegov znameniti predhodnik Blues Funeral (2012), je posnel čisto vsako pesem, ki jo je napisal. Za album je potreboval dva meseca in pol, a to le zato, ker Mark zadnje čase vse vzame zelo ležerno. Ko je torej napisal skladbo, jo je nesel svojemu producentu Alainu Johannesu, ki je potem organiziral snemanje v svojem studiu v zahodnem Hollywoodu. Ko je bila pesem posneta, si je Lanegan vzel nekaj dni prosto, potem pa napisal naslednjo. Ocenjuje, da je delal nekaj dni na teden in ne več kot pet ur na dan. In to ni lenobni režim luftarja, temveč disciplina pravega mojstra.

Lanegan svoj modus operandi navadno opiše s precej skromnimi besedami.
»Vse bolj uspešno presojam, kaj po mojem mnenju sestavlja uspešno pesem in kaj ne. Mislim, da sem postal bolj zahteven,« se zasmeji, »a hkrati manj aktiven. Kar je ravno pravo ravnovesje, ko jih imaš 50! Zdaj nisem več tako trčen na to kot takrat, ko sem bil mlajši. Dosti težje je bilo pisati pesmi, ko sem bil mlajši.«

Katero koli definicijo vzamemo, so bila Laneganova mlada leta nora. Težaven otrok v majhnem farmerskem mestu Ellensburg v ameriški zvezni državi Washington – kar naprej v zaporu zaradi tatvin in preprodajanja drog – pri 20 pa mu je zdravnik rekel, da bo pri 30 mrtev, če se ne spopade s količinami zaužitega alkohola. Lanegan se je pozneje šalil, da mu je heroin rešil življenje. V bendu Screaming Trees, ki se mu je pridružil leta 1984, se je srečal z več nasilja kot v katerem koli poboljševalnem zavodu, saj se je vse vrtelo okrog konflikta med bratoma, ki sta pisala skladbe in se pretolkla skozi niz vse bolj udarnih plošč do albuma Sweet Oblivion, s katerim so Screaming Trees leta 1992 dosegli vsaj kanček komercialnega uspeha v primerjavi z ugledom, ki so si ga pridobili med seattelskimi vrstniki, kot so bili fantje iz Nirvane.

Lanegan je vzporedno s turbulentno potjo benda začel izdajati niz solo albumov, ki so bili sprva akustični in so tako razkrivali gromeči vokal in grozečo osebnost, ki sta bila v načičkani psihedelični prvinskosti Screaming Trees komajda nakazana. Njegov prvenec The Winding Sheet (1990) je nastal iz opuščenega poskusa, da bi s Kurtom Cobainom posnel album blues coverjev. Laneganova predelava Leadbellyjeve Where Did You Sleep Last Night je preživela (in Cobainu dejansko služila kot osnova za poznejšo znamenito Nirvanino različico), vendar je njegove reference res edinstvenega umetnika potrdil njen mojstrski naslednik, Whiskey For The Holy Ghost (1993).

A minilo je še novih deset let, preden je posnel album, ki je oplazil Ghostovo avro. S ploščo Bubblegum (2004) se je namreč Lanegan dvignil iz razbitin zasedbe Screaming Trees in svojih ponavljajočih težav z zasvojenostjo, ob tem pa ustvaril novo različico bluesa, ki je delno akustičen, delno usidran v elektroniko. Večino albuma je produciral Alain Johannes, sodelovala pa je še nestalna zasedba pomočnikov, nekaj od tega slovečih imen (Josh Homme; PJ Harvey), drugi spet ne. Sledilo je sedem let različnih sodelovanj, potem pa je Lanegan, ki je medtem postal vzor spodobnega življenja, izvrgel veličastni album Blues Funeral, na katerem kot melasa gosto premazanemu platnu pogube povsem nove teksture dodajo krautrockovske dekoracije.

Zdaj na istih osnovah temelji Phantom Radio, ki ga je produciral Alain Johannes, potem pa je tu še glas, ki recitira globoke resnice, izklesane iz najbolj puščobnih svetov. »I saw the feet of pilgrims bleeding,« poje Mark v skladbi Judgement Time. »I saw whole cities drowning, I saw whole armies dying.« Verjamete mu vsako besedo. Glas nobenega drugega živega pevca se ne zdi tako nabit z bibličnimi znamenji.
To pa je vse stvar njegovega mojstrstva, saj Mark Lanegan ni tako temačen, kot se zdi. Pri ustvarjanju za album Phantom Radio je bilo njegovo osrednje orodje telefon – posebej aplikacija Funk Box. »Ni se mi vedno dalo priklapljati mojih 909 in 808,« pravi, »saj sta bila v aplikaciji. Dele za bobne sem napisal v aplikaciji, potem pa s sintetizatorjem ali kitaro dodal glasbo.«

Phantom Radio je organsko rasel iz teh sintetičnih korenin, ob tem pa absorbiral Laneganovo trajajočo ljubezen do krautrocka pa tudi oddaje, posvečene new wavu iz osemdesetih, ki jo vrtijo na satelitskem radiu Sirius in je njegov najljubši zvočni sopotnik, ko se prevaža okrog Los Angelesa. »Več dobrih oddaj imajo – tista o garažnem punku, ki jo dela Little Steven, je izvrstna – a posebej imam rad to, ki je posvečena osemdesetim,« pravi. »To je glasba iz časa, ko sem sam začel glasbeno ustvarjati. In čeprav smo v zasedbi Screaming Trees črpali iz serije psihedeličnih kompilacij Nuggets ter bendov 13th Floor Elevators in Love, smo dejansko poslušali Echo And The Bunnymen, Rain Parade, the Gun Club. Cel kup britanskega post-punka. Te stvari smo oboževali. Sem pa počakal, da sem se začel bližati petdesetim, preden sem začel krasti od teh atvorjev.«  Trip-hop – specifična britanska različica post-punka iz devetdesetih – je služil kot navdih za vsaj en ključni poudarek na albumu, namreč The Killing Season (“My soul’s in traction/Cops and criminals and all that crawl get into action”), kjer je kot avtor sodeloval nizozemski violinist Sietse Van Gorkom.

Lanegan je v svojem velikodušnem pristopu do sodelovanj prispeval še eno deljeno avtorstvo, namreč z britanskim kitaristom Dukeom Garwoodom, s katerim sta leta 2013 posnela kot po peščenem viharju opusteli Black Pudding, Garwood pa je zdaj prispeval tudi glasbo za I Am The Wolf, sicer tipično Laneganovo skladbo. Sicer pa je Laneganova najljubša skladba z albuma Torn Red Heart, izjemno nežna meditacija na temo zlomljenega srca, ki jo je prav tako kot Pale Blue Eyes zasedbe The Velvet Underground orkestriral Angelo Badalamenti. Slednji si je posebno omembo prislužil tudi za skladbo Floor Of The Ocean, ki gre hitro v uho, hkrati pa ponudi varljivo puščoben lirični premislek o življenju na odstavnem pasu: »Clear eyes, can’t avoid the searchlight/Hope that they don’t find me/ Find me where I’m lying.« Kot vokalistka se je tu Laneganu pridružila Shelley Brien, ki je zadnjih deset let njegovo dekle. Po razmisleku o pesmi ponudi zgovorno pripombo: »Redko se zgodi, da bi me ganila lastna skladba, vendar je v tem komadu prisotna žalost, ki je ob poslušanju dejansko vplivala name. Zelo ga imam rad.«

Naslov albuma izvira iz besedila za skladbo Smokestackmagic, ki je že pred albumom izšel na EP-ju No Bells On Sunday. Slednji vsebuje pet pesmi, ki so nastale v istem obdobju, a so se Laneganu zdele preveč »trapaste,« da bi sodile na album. »Dandanes nisem tako hitro zmožen zavreči pesmi, ki je morda malo čudna. Nekako jo že uskladim z nečim, kar imam v delu.«

Sredi tega strašljivega miselnega sveta z Laneganovega albuma, ki se v vsaki skladbi vrti med lepoto in nevarnostjo, se zdi, da bo Phantom Radio vklopljen do konca časov. Njegov stvaritelj, ki slovi po tem, da mu je grozljivo težko ustreči, razglaša, da je srečnejši ne bi mogel biti. »V lirični proces nisem nikoli res podvomil,« pravi. »Zadovoljen sem s čimerkoli, kar nastane. In kar se pojavi, pogosto velja za temačno ali zlovoljno. Včasih pa dejansko slišim nekaj, kar je moč slišati tudi v glasbi koga drugega. To vsekakor ni prijetna izkušnja.«