Infoscena priporoča

KŠ X: Gramatik / Koncerti

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

Emzinov Seminar Vizualnih komunikacij

V mestnem muzeju smo tokrat prisluhnili predavanju svojevrstnih umetnikov v svetu grafike in sicer imenom, kot so Martijn Engelbregt, Jean-Emmanuel “Valnoir” Simoulin, Yeşim Demir in Dušan Petričić.

Ste se že kdaj vprašali, kako zgleda tableta sestavljena iz vseh tabletk, ki jih premore naša lekarna, kako bi bilo skočiti v kletko polno velikih gumijastih žog, kaj bi se zgodilo, če bi imeli na voljo že vnaprej pripravljene odgovore na vprašanja telemarketinških služb, kako bi zgledal plakat tiskan s krvjo, kakšne stvari bi nastajale, če po cele noči nebi zatisnili očesa in zakaj imajo karikaturisti tako zelo radi velike nosove. Odgovore na našteta vprašanja smo dobili v torek 13. in sredo 14. novembra na Emzimovem seminarju vizualnih komunikacij.

Torkov program je vključeval predavanja nizozemskega ljubitelja obrazcev Martijna Engelbregta in francoskega black metal grafika Jean-Emmanuel “Valnoir” Simoulina.

MARTIJN ENGELBREGT (Nizozemska)

Ob 9h zjutraj nas je v avli mestnega muzeja pričakala kavica in topel sprejem organizatorjev. Takoj zatem je sledilo prvo predavanje dneva. Grafični oblikovalec Martijn Engelbregt se je že leta 1994 začel ljubiteljsko ukvarjati z obrazci, vprašalniki in z zbiranjem podatkov. Sprva je želel ljudi osveščati z nevarnostmi in dejstvom, da so njihovi osebni podatki nekaj vrednega in, da le teh ne smejo deliti s komurkoli. Te problematike se je lotil na tak način, da pričel zbirati podatke vsakogar, ki jih je bil pripravljen deliti. Na njegovo presenečenje je pridobil kar nekaj informacij in se posledično počutil odgovornega za njihovo rabo. Sedaj ima ima tako rekoč zbirateljsko mrzlico in svojo skupino EGBG (Engelbregt skupina za menedžment podatkov), ki z zbranimi informacijami ravna precej drugače, kot zunanji svet.

Leta 1996 je diplomiral na Utrecht Šoli za umetnost in si kmalu za tem ustvaril ime s takoimenovanim protiscenarijem za nezaželene klice telemarketinških podjetij. Scenarij je bil sestavljen iz preprostih in nagajivih vprašanj, s katerimi si zamotil svojega sogovornika, ne da bi ga moral nesramno odsloviti. Dosegel je visoko priljubljenost in medijsko pozornost. Čez nekaj let je Martijn prejel zahvalno pismo mladoporočenega para, ki sta se spoznala prav z uporabo protiscenarija.

Njegova pot se je s tem projektov šele dobro začela. Martijn je na prvi pogled miren in pozitiven človek. Zbira slike z vsebino: “Slika ni na voljo” in fotografira mrtve živali (vendar le fotografira). Je mnenja, da n tak način časti njihov obstoj. Tako kot hobiji, imajo tudi njegovi projekti lastno osebnost. Med takimi je projekt “Ne motite”, pri katerem je na turistični kolesarski poti postavil mogočen rdeč napis z besedami “NIET STOREN” (“Ne motite”). Turisti so veselo objavljali lastne fotografije panoja, medtem ko so nekateri raje pisali po njem in ga celo lomili. S dejanji so ironično nakazovali, da jih napis ‘Ne motite” pravzaprav moti.

Če se vrnemo nazaj k njegov ljubezni do vprašalnikov, je potrebno vedeti, da njegove listine nimajo standardov in pravil. Njegova vprašanja, kot so “lažete?” ali “ne lažete?” so pravi recept za smeh zakrinkan v nekaj resnega in uradnega. Ne samo, da boste v njegovih obrazcih deležni zaslišanja kot še nikoli poprej, vsi zbrani podatki bodo skrbno grafično opredeljeni in vam posredovani nazaj, bodisi preko panoja v parku, sosedskega piknika, pisanih plakatov ali pa kar preko pošte. “S toliko podatki, pride tudi velika odgovornost.” ob zaključku junaško najavi Martijn.

JEAN-EMMANUEL “VALNOIR” SIMOULIN (Francija)

Drugi predavatelj dneva je bil Francoski grafični oblikovalec Jean-Emmanuel “Valnoir” Simoulin. Zaradi njegove firme Metastazis in njenega manifesta je ponekod dobil nadimek “design rebel”(uporniški oblikovalec). Neomajno zagovarja oblikovalsko svobodo in si jo z lastnim manifestom tudi apropriira. Pravi, da ima stranka pravico njegovo delo v celoti sprejeti ali pa ga v celoti zavrniti. Tudi na sami spletni strani, se nam ob vhodu pojavi opozorilni napis za vse bodoče stranke, ki ga krasi sledeči uvodni govor: “Metastazis ni mar za vsako strankino kaprico, metastazis ne uboga strank in metastazis ne dodaja več modre, zato ker stranka ne mara rdeče.” Še vedno pa se, kot vsak oblikovalec, zelo ras pogovarja z ljudmi, ki imajo utemeljene ugovore in smiselne ideje.

Morda se komu zdi tak način polaganja pogojev malo strog ali celo agresiven. Resnica je, da bi bil svet veliko lepši (vizualno), če bi vsi oblikovalci tako goreče zagovarjali svoje ideje. Sploh v Sloveniji danes primanjkuje korektnih ljudi, ki znajo ceniti delo grafičnega oblikovalca.

Valnoir je vsekakor človek posebne sorte, med njegovi projekti je veliko albumskih ovitkov black metal bandov, kot so Der Blutharsch, Antaeus, Peste Noire, As I Lay Dying, Wormlust, Paradise Lost, Alcest, Secrets of the Moon, Blut Aus Nord, The Black Dahlia Murder, Morbid Angel in drugi. Na predavanju je šel dlje in nam na kratko prikazal glasbo, koncerte in albume, ki so ga navdušili za tovrstno delo. Ko je nekega dne dobil naročilo za izdelavo plakata za glasbeno skupino Watain, je prišel na zaključek, da ga mora natisniti kar z lastno krvjo. Trdi, da ideja ni nastala iz provokativnih namenov, ampak iz ideje, da si skupina, ki tako očitno časti smrt, zasluži krvavi plakat. Za vse tiste, ki vedo kako poteka sito tisk, pa je potrebno omeniti, da je kri delovala kot pigment v tiskarski pasti in da so bili testi opravljeni s prašičjo krvjo. Vsekakor je nastali plakat nekaj posebnega, saj kri skozi čas spreminja barvo in se krha.

Po pridobljeni prvi nagradi za plakat Prvega NSK ljudskega kongresa, je začel delovati tudi z Neue Slowenische Kunst ali na kratko NSK. Gre namreč za kontroverzen političen art kolektiv, ki se je v Sloveniji pojavil leta 1984. Njihovo glasbeno krilo so nihče drug kot Laibach, s katerimi je sodeloval tudi sam Valnoir.

Trenutno se Valnoir ukvarja s promocijo lastnega benda z imenom Glaciation, za katerega se je odločil, da bo našitke z logotipom, našil neposredno na človeško kožo. Projekt je nastal iz nostalgije na otroštvo, ko je neutrudno zbiral in šival te dragocene krpice na lasten suknjič. Še danes pripadniki metal scene, z njimi kot za stavo okrašujejo svoje jakne. Kar nosiš na sebi je v bistvu del tebe in tvoje osebnosti, lahko bi rekli, da je šel oblikovalec z odstranitvijo oblačil še korak dlje.

YEŞIM DEMIR (Turčija)

Naslednji dan nas je v predavalnici pričakala nasmejana turška grafična oblikovalka Yeşim Demir. Že po uvodnem govoru je bilo razvidno, da ima že dobro utrjen učiteljski čut. Prihaja iz družine arhitektov, a se kot dekle ni zanimala za nič drugega kot košarko. Skozi leta pa je kar nekako prijadrala v grafične vode. Začela je z oblikovanjem plakatov za gledališče, nato zaradi povpraševanja postala logo oseba, za tem se je morala poglobiti v oblikovanje embalaže, sedaj pa najraje oblikuje knjige in na skrivaj sanja o delu arhitekta. Vsakega projekta se loti s temeljito raziskavo področja. S tem se počuti, kot neke vrste arhitekt, ki si vzame čas, da začuti prostor, preuči veter in položaj sonca za načrt nove stavbe. Tako je pri oblikovanju logotipov pozorna tudi na arhitekturo na kateri bodo stali. Z nami je delila tudi nekaj nasvetov, ki jih pogosto deli svojim učencem npr.: “Ni pravega in ni napačnega odgovora, ko pride do vprašanja o pravem ali nepravilnem oblikovanju. Nek oblikovalski produkt mora biti primeren za svoj namen.” Sama izbira z srcem in se vedno znova vrača k osnovnim informacijam.

Eno izmed njenih del knjižnega oblikovanja so Ljubezenska pisma (from Nazim Hikmet to Piraye). Projekt, pri katerem je knjigi priložila enako oblikovano škatlico s kopijami kuvert in pisem pristnega videza. Oblikovala je tudi knjigo Yol/Way (Avtor: Murat Germen), celostno podobo turškega telekomunikacijskega ponudnika Turkcell, vseskozi pa ostala zvesta svojim idejam in marsikoga zaradi neskladij v tem procesu tudi zavrnila.

Kljub temu, da ji računalniški programi niso niti malo tuji, bo vedno zagovornica analognega. S konstantnim napredkom tehnologije ne smemo pozabiti, da je računalnik le sredstvo in da mora ideja nastati drugje.

DUŠAN PETRIČIĆ (Kanada, Srbija)

Dušan Petričić je srbski ilustrator, ki že vrsto let živi v Kanadi. Poln življenja in duhovitih zgodb nam je prikazal svojo življenjsko pot od Srbije (tedaj pod Jugoslavijo) do Severne Amerike ter opisal svoje izkušnje s politično karikaturo in otroško ilustracijo.

Po diplomiranju na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu, je moral kot vsak drugi študent odgovoriti na sledeče težko vprašanje:”Kam na drugo stopnjo?”. Zaradi, bojazni pred nesprejetjem na grafično smer se je odločiti za industrijsko oblikovanje. Po ugotovitvi, da mu risanje stolov in miz prav nič ne diši je kmalu prestopil na slikarstvo. Tudi s to smerjo ni bil popolnoma zadovoljen, da ne omenjamo njegovih neuspelih poskusov izdelave mozaika. Svojo pozornost je pričel posvečati ilustracijam za študentski časopis. Čez dobro leto je njegove ilustracije opazil profesor grafike in mu, kot iz sanj, omogočil prestop na grafiko. Nauk: “Pazite kaj si želite, ker se vam bodo želje prej kot slej uresničile.”

Po študiju se je lotil ilustriranja otroških knjig. Beogradu je namreč primanjkovalo barvnih knjig, tako kot založnikom denarja za tovrstni tisk. Za knjigo o Guliverju se je problematike lotil na tak način, da je proti sredini knjige postopoma odstranjeval barve v ilustracijah. Vse ilustracije, ko postavljene ena ob drugi, skupaj sestavljajo združeni platnici knjige.

Leta 1993 se je preselil v Toronto. Na samem začetku se je zavedal, da bodo tam stvari potekale malo drugače. Upal je, da bo vsaj pri ilustraciji ostala enaka politika risbe. V Jugoslaviji so stripi in risbe predstavljali svobodo. Povedali so tisto, kar ni smelo biti izrečeno. Njegove ilustracije so bile tedaj enostavnega izgleda, zbavne narave in premetenih sporočil. Po preselitvi se je naučil vse potrebno o družbi in politiki Kanade, nakar se je začel zavedati, da v severni ameriki ne znajo brati med vrsticami. Nikakor! Stvar želijo postreženo na pladnju. S tem, da bi delal očitne stvari, se ni mogel sprijazniti, zato je raje začel risati dodelane ilustracije. Takoj ob prvem stiku z urednico, je že naletel na nove probleme. Na ilustracijah ni smelo biti pepelnikov, ogorkov, cigaretov in podobnih elementov. Ljudje drugih ras so morali biti ilustrirani, kot prijazni in ljubki, medtem ko je belo raso lahko pretvarjal v gremline, če je imel željo.

Njegove ilustracije lahko pogosto prepoznate po osebah z ogromnimi nosovi pod katerimi se iskrijo navihani brki.

Več njegovih del pa si lahko sami ogledate na razstavi, ki poteka od 15. novembra 2012 do 10. januarja 2013 v avli NLB.

Tekst: Maša Mlakar
Foto: Maša Mlakar in Arhiv Emzin