Egoizem

Ni komentarjev

"Egoizem" je, zavoljo tisočletnega potlačevanja in svetohlinskega sprenevedanja, sistematičnega gojenja, vzpodbujanja, malikovanja "pobožnjakarstva", ponižnosti, zatajevanja lastnih nagonov, ki je za rezultat dalo lahko vodljive, čredne, ponižne, "dobre" ljudi in na piedestal vrednot postavilo prakticiranje "dobrote zaradi dobrote", v katere maničnem čaščenju se je izgubila tista prava, "dobrota sama na sebi", na "slabem glasu".
Močni, pokončni ljudje, polni prekipevajoče volje, želje do življenja, ki se, kot je že davno tega dojel Nietzsche, napaja v "volji do moči", so nemalokrat izolirani, izzobčeni, zaničevani.
Na drugi strani so poveličevani "dobri" ljudje, vsi zgrbljeni, ponižni, "pridni", čuteči, "sočutni", pri čemer je jasno, odkod kriterij "dobrosti", odkod in na kakšen način tendiramo ocenjevati ljudi, kot "dobre" – ker so "dobri", koristni, uporabni, neškodljivi za nas, do nas in malikovanje "dobrosti, skromnosti, pridnosti, ponižnosti", je plod izrazito egoističnega stališča, pogleda na svet.
"Volja do življenja" je egoistična, ne želimo in uživamo živeti zaradi slehernih "drugih", gre za iracionalno, nezavedno voljo, ki nas poganja, žene naprej in v nas vsako jutro prebuja preživetveni gon – ta se manifestira v vsakodnevnih odnosih, razlikujejo se le metode posameznikov, kako doseči "boljšost" ; pri večini ljudi je počelo, podstat vsemu, kar nas ohranja pri življenju, skrito za bolj ali manj priučeno fasado konvencionalne in konformistične narave, a tudi posamične, večje ali manjše nagnjenosti k "prilagajanju/prilagodljivosti množici" – odtod so nekateri ljudje poudarjeno "dobri" – to je njihova definicija "boljšosti", "boljši" od drugih so v tem, da so "dobri", dobrotljivi.
"Dobri" ljudje živijo za trenutke, ko postane očitno, da jih okolica dojema, priznava kot "boljše, dobrotljivejše" od sebe. Kaj navsezadnje definira človeka kot dobrega, sočutnega, požrtvovalnega", če ne dejstvo, da je v življensko nelagodni, neprijetni, če želite tudi tragični situaciji, pripravljen dokazovati te svoje "vrline" – "dobri" ljudje so napovedovalci "slabega", ker le v tovrstnem okolju egzistirajo, kot "dobri", sicer so le neopazni, "povprečni".
"Izrazito dobri ljudje" so takšni nemalokrat le zato, ker se v hipotetični situaciji neposrednega soočenja dveh močnih egov, ne doživljajo, ne zamišljajo, kot potencialne zmagovalce, ker sebe, kot "egoista" doživljajo izrazito inferiornega – zato se pomaknejo v varno zavetje "skromnosti in ponižnosti"…