Infoscena priporoča

Novoletna umešana jajca / Gala hala

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

Duran Duran v nabito polnih Križankah

Za manjši odmik od hardkorovskega nažigavanja, blek metalske blasfemije in post rokerskih lebdenj, sem se odločil, da grem pogledat skupino, ki je v današnjih časih bolj domena mamic v srednjih letih in njihovih mož ali prijateljic, ki so jih privlekle s sabo.

Sam jih poznam iz posterjev na steni sestrine sobe in iz oddaj na VH1. Gre seveda za kultni angleški elektro pop rock bend Duran Duran na čelu z njihovim plejbojevskim pevcem Simonom Le Bonom.

Fantje, no ja, sedaj že možje, so s skupinami kot so Spandau Ballet, Tears for Fears in podobnimi v začetku osemdesetih začeli s tako imenovano »New Romantic Scene« ( Novo romantično sceno). Nekateri bendi so potem proti začetku devedesetih propadli, Duran Duran pa se je tudi po zaslugi prilagodljivosti v glasbi uspelo obdržati, preko večih faz popa ali pop rocka. Do današnjih dni so seveda večkrat razpadli in se ponovno sestavili. Ampak se nebi spuščal v podrobnosti. So pa očitno našli novo energijo z zadnjim albumom »All you need is now« izdanim konec leta 2010 in po katerem se imenuje tudi turneja.

Organizatorji so imeli očitno nekaj težav s prodajo kart, saj so prvotno prizorišče Gospodarsko razstavišče zamenjali z Križankami, kar pa je po mojem mnenju bolj ustrezalo svečanemu trenutku. Skupina je namreč v Sloveniji nastopila prvič. Verjetno so se zato začele kakšno uro in pol pred začetkom, proti bivšemu samostanu, zgrinjati skupine lepo urejenih dam in prav tako lepo urejenih gospodov. Na začetku še malo bolj ležerno, bolj kot pa se je bližal začetek koncerta, večja je bila hitrost koraka in vedno večja je bila vrsta, ki je ob devetih segla skoraj do križišča pri glavni cesti. Kot sem prebral dan po koncertu, je še zjutraj kazalo relativno slabo s prodajo kart, vendar pa so jih veliko pokupili na dan dogodka. Vrsta je bila sicer dolga, ampak se je premikala relativno hitro ob ritmih predskupine Leeloojamais. Zakaj so se prireditelji odločili za to skupino mi ni najbolj jasno, saj v ničemer niso sorodni s starimi angleškimi mački. Moram pa reči, da so bili za spremljavo ob stopicljanju proti vhodu kar v redu.

Ko smo se mimo varnostnikov prebili v predverje križank, je vse skupaj izgledalo še prijetno. Ravno prav velika množica. Na obeh straneh jurčki s pijačo, iz zvočnikov so odmevali »oldies goldies«. Super.  Za trenutek sem pomislil, da je organizacija res sijajna. Pohvaliti moram tudi urejene WC-je na katerih ni zmanjkalo brisač. Vendar pa se je moje veselje kmalu razblinilo, ko sem hotel s špricerjem na prizorišče. A-A je rekel gospod varnostnik. Čudno, res čudno. Vendar pa kaj hočemo. Še dobro, da poznam koncept pitja na eks. Hitro sem rešil ta problem in vstopil v amfiteater. Tam pa drug problem. Očitno so organizatorji v ihti prodali kakšno karto preveč. Ljudje, ki so prišli na koncert pa tudi niso imeli koncertne kulture. Veste, kultura je če pomagamo starejšim, če pozdravimo, odzdravimo in tako dalje. Kultura je pa tudi, da ljudje, če vidijo da je problem s prostorom umaknejo sočloveku, mu ne zapirajo poti ali kot v mojem primeru osorno odbijejo: »Ne! Tukaj mimo ne boš hodil.« K sreči sem diplomat po duši in sem se nekako prebil do ugodnega mesta za spremljanje koncerta.

Duran Duran koncert Ljubljana

Duranovci so nas kar dolgo pustili čakati. Potem pa ob glasni podpori občinstva prišli na oder. Scena je bila res posrečena. Ne preveč kičasta in ne premalo. V ozadju so se med vsakim komadom na treh velikih zaslonih vrteli filmčki, ki so bili zelo prefinjeno izbrani. Če si pozorno spremljal glasbo in vizualije ti je hitro postalo jasno, da ima vsaka skladba svoj točno določen video, seveda v skladu z besedilom in še bolj z občutkom, ki ga glasba ustvarja. Na začetku je tehnik tudi malo zabrkljal okoli bobnov in nizkih tonov, mogoče se je to slišalo samo ob zvočnikih kjer sem stal, se je pa vse lepo umirilo že po kakih dveh minutah. In razen tega, da je bilo malo preveč činel in da se je malo premalo slišalo bekvokalistko na zvok nimam pripomb. Ambient sam je bil prav tako veličasten. Kriki med komadi so na trenutek spominjali na festivalsko hrumenje. Bendu se nikakor ne pozna, da so v letih. Glasbeno seveda. Vizualno so pač dečki, ki doživljajo četrto puberteto in neizmerno uživajo v njej. Navdušen sem bil nad kvaliteto vokala, ki ga še lahko sproducira gospod Le Bon. Mogoče sem enkrat ujel trenutek, ko ga je pri visokem tonu malo zmanjkalo, sicer je pa odpel celoten koncert kot (verjetno) v najboljših letih.

Sicer so začeli z tremi komadi iz nove plošče, ki so se mi zdeli odlični in nadaljevali s hiti kot so Come Undone, All You Need is Now, Notorious, Hungry Like The Wolf in ostalimi. Prvi del so zaključili s neizpodbitnim hitom Wild Boys, ki je pokonci spravil tudi najbolj okorele in zacementirane Slovence. Skladbo so tudi lepo nadgradili z delčkom komada Relax. Po tem vrhuncu sem tudi zapustil Križanke. Zdelo se mi je namreč, da se bom skupaj z množico po koncu ven sigurno prebijal še pol ure, zato sem pač izbral linijo najmanjšega odpora. Zunaj sem slišal še, da so odigrali še tri komade: Girls on Film, Rio in še enega. Pošteno.

Koncert je bil nedvomno zanimiv in zelo kvaliteten. Sama skupina sproščena. Med koncertom je pevec tudi stopil med občinstvom in nagovarjal ljudi naj kaj zapojejo. Seveda je vse skupaj izpadlo nerodno in pa zelo simpatično. Pokazali pa so se tudi v nezvezdniški, človeški in popolnoma zajebantski luči, kar je vsekakor osvežujoče.

Več fotk s koncerta pa si lahko že ogledate v Infosceni.

Tekst: Nejc Medved
Foto: Manja Črep