Druga godba: Ibeyi

Lisa-Kaindé Diaz in Naomi Diaz sta ibeyi, dvojčici. Francozinji s kubanskimi in venezuelskimi koreninami ustvarjata večjezično glasbo in v svoji soul elektroniki prepletata angleški, francoski, španski in yoruba jezik, ki izvira iz Nigerije.

V katedralo Kina Šiška ju je pripeljala Druga godba in mirnega srca trdim, da je bil njun nastop prav gotovo eden izmed vrhuncev letošnje godbaške edicije. Ker to je bil, oprosti vulgarnosti, jebeno dober večer.

Če se ti še nikoli ni zgodilo, da bi te nekdo med igranjem svoje glasbe metaforično slačil in brezsramno penetriral globoke plasti tvoje duše, mi je iskreno žal. To je namreč eden izmed tistih ostrih občutkov, ki so tako prijetni, da v svojem ščemenju že kar malo zabolijo. Nežno zabolijo, zadanejo ravno tja, kjer je potrebno najbolj intenzivno pobožat.

Ibeyi sta božali. Prodirali. Dvigovali vibracije. Zarezovali v kožo in čutila. Se tako zelo razdajali, da sem ob zaprtih očeh na licih čutila vsako njuno besedo, četudi v jeziku, ki ga ne razumem, in na vekah štela utripe odrskih luči.
Z ravno pravo mero deljenja osebnih zgodb sta se odprli tudi oni in ob nizanju pesmi z obeh albumov za svojima hrbtoma projecirali grafike, ki so delovale kot protiutež videnemu na odru. Lisa je tista bolj umirjena, Naomi pa jo s svojim ognjem tako izvrstno dopolnjuje, da se prav zares zdita kakor ustvarjeni druga za drugo.

Ash, njun septembra izdan album ju je dokončno ustoličil v žanru eksperimentalne elektronike, spojene s fuzijo močnih beatov trip hopa, soula ter rhytm’n'blues dodatkov. Svojo glasbo in glas, ki ima je preko nje dan, spretno prepletata tudi s feminističnimi sporočili – za eno izmed pesmi, No Man is Big Enough jima je del svojega govora v odgovoru na Trumpove seksistične izjave posodila celo sama Michelle Obama.
A niso samo sporočila tista, ki z izraznostjo delajo nujno glasbo tako … premikajočo, dotikajočo se. Odrska prezenca Ibeyi je namreč tako zgovorna, pozitivno naravnana in pristna, da se jima ne moreš upirati. Enostavno pluješ skupaj z njunim tokom in se prepustiš vsemu, kar ti imata povedati.

Ko sta se po dobri uri in pol ter dveh pesmih dodatka poslovili, so najbolj vztrajni še vedno ploskali in ju klicali nazaj na oder. Še. Katedrala se je razsvetlila, večji del publike se je porazgubil na pivo, nekaj zagrizenim oboževalcem pa je uspelo, da sta Lisa in Naomi za nekaj dodatnih kratkih verzov stopili na rob odra in postregli z ekstra acapella poslastico. Potešeni smo nato zapuščali Kino Šiška, meni pa je v glavi vse do doma bobnelo “we are deathless”. In če nas smrt prav zares nikoli ne dohiti in smo v resnici brezsmrtni, bi si želela Ibeyi še kdaj videti, še bolj močno pa si želim, da bi kdaj tako zelo premaknili tudi tebe.

Tekst: Manja Črep