Dropkick Murphys ustvarili noro vzdušje v Kinu Šiška

Dropkick Murphys so aktivni že dobrih 16 let in spadajo med najbolj znane irsko-ameriške punk rock skupine. Kot radi poudarjajo, prihajajo iz Boston, Massachusetts kjer so si pridobili ime z rednim igranjem in vsakoletnimi nastopi na St. Patrick’s Day.

Leta 2004 je bil pri založbi Hellcat Records izdan “single” z naslovom “Tessie” in postal prvi hit, medtem ko je album “The Warrior’s Code” izdan v letu 2005 vseboval znano skladbo “I’m Shipping Up to Boston”. Slednja je bila vključena v Akademsko nagrajeni film “The Departed” in postala najbolj znana samostojna skladba skupine ter himna za mnoge bostonske športne ekipe.

Za ogrevanje oz. bolj za pomiritev živcev so se nam predstavile sestre Parkington oz. The Parkington Sisters. Lisičje sladke dame iz Bostona so nam zagotovile, da so dobre prijateljice “Dropkickov” in kdo le nebi želel biti njihov dobri prijatelj. Violine in občasno viole v rokah Ariel in Sarah. Nora je obvladovala tolkala in tudi violino, pogumna Rose, ki je svoje lase darovala v dobrodelne namene pa nam je razkazala svoje znanje kitare, klavirja in harmonike. Njihovo melodiko pa je povezoval angelski glas, ki ga imajo mladenke začrtanega v DNK.

Po premoru so za odrsko zaveso kmalu začele migetati luči. Ob nežnem intru se v dvorani zasliši bučno skandiranje “Lets go Murphys!”, ki ga je občinstvo že nekaj časa nazaj sprejelo za pobudnico bendu, izhaja pa iz začetka skladbe “For Boston” z albuma “Sing Loud, Sing Proud.”

Zavesa se spusti in na oder pridrvi ekipa poskočnih Američanov. Josh “Scruffy” Wallace na dudah in piščali, Matt Kelly na bobnih, James Lynch na kitari, Tim Brennan na kitari, mandolini in harmoniki, Jeff DaRosa na banjotu, piščali, mandolini in klaviaturah, Al Barr kot glavni vokal in še edini ustanovitveni član skupine Ken Casey na bas kitari in vokalu.

Ekipi so se na odru pridružile tudi sestre Parkington in kljub malo motnem ozvočenju je bilo vzdušje noro kot še nikoli. Po zraku so švigali čevlji, kape, pivo, roke, glave in vse kar spada zraven. Oboževalci so se spremenili v cirkuške akrobate in izvajali spektakularne skoke z odra, ki pa jih zasebni varnostniki “Dropkickov” niso preprečevali. Le spodbujali so jih, da naj se podvizajo skoki, saj je za spodoben “Stage Dive” potrebnih pičlih dobrih 5 sekund.

Pester večerni repertoar so krasile skladbe: Hang ‘Em High, Captain Kelly’s Kitchen, Sunday Hardcore Matinee, The Gang’s All Here, Sunshine Highway, Bastard On Parade, Going Out In Style, Which Side Are You On?, Forever, The Irish Rover, Fields of Athenry, Citizen C.I.A., Do Or Die in Road of the Righteous, za katero je bila odrska scena obogatena šestimi barskimi stolčki. V umirjenem akustičnem ambientu smo nato lahko v uho ujeli melodije The Warrior’s Code, Take ‘Em Down in Boys on the Docks. Ponovno opremljeni z vso opremo so nam postregli še z The State of Massachusetts, The Dirty Glass(skladba ob kateri se jim je pridružila pevka Nora Parkington), Broken Hymns, Johnny, I Hardly Knew Ya, Barroom Hero in I’m Shipping Up to Boston.

Pa naj so nas še tako neutrudno zabavali, publika ob koncu večera še kar ni bila sita. Prislužili smo si tri bonus skladbe in sicer ob “Kiss Me, I’m Shitfaced” smo bile na oder povabljene vse prisotne dekline. Kmalu se je polovica dvorane preselila eno nadstropje višje in tresla oder kot za stavo. Sledila sta še Skinhead on the MBTA in priredba “TNT” , posvečena njihovim starim idolom. Casey je bil namreč citiran trditi: “Naš cilj je postati AC/DC keltskega punk rocka.”

Zaključek norega večera sem tako preživela na ramenih prijaznega neznanca in s sredine odra navdušeno ploskala občinstvu pod seboj. Hvala “Dropkickom” in organizatorjem za nepozaben in neprecenljiv večer.

Več o utrinkih izpod odra pa si lahko ogledate v galeriji slik.

Tekst: Maša Mlakar
Foto: Klemen Pavačič