Dirty Skunks praznovali 10. obletnico v prenovljeni Gala Hali

Oditi domov z razbolelim vratom in občutkom, kot da si pretekel Kuperja, ni ravno samo po sebi cilj obiska koncerta. A vendarle nikakor ne škoduje, če je zgornji stavek posledica resnično kvalitetnega dogodka. V Gali Hali, ki je na moje presenečenje prav posrečeno obnovljena, se je namreč ustavila turneja »Occupy Europe 2012 Tour«.

Kot okupatorji so se tokrat predstavili Francozi Ita Missa Est, Belgijci Leng Tch’e, Avstralci Psycroptic in Američani, iz zvezne dežele iz katere je v čudežno deželo poletela Alica, Origin. Glede na to, da je bilo zunaj prav pasje mrzlo, nisem pričakoval prevelikega obiska, na koncu pa se je izkazalo, da za dober koncert sploh ni potrebno veliko ljudi, ampak pravi ljudje in bend, ki se ne boji zmotivirati občinstva.

Prvi so se predstavili Lefrenč (kot so se poimenovali sami) Ita Missa Est. Igrajo mešanico death metala in metal core-a. Fantje so imeli za njihovo zvrst glasbe odlično ozvočenje z močnimi bas bobni, ki so se kot grmenje prikazali med komadi. Pred njimi nas je bilo le peščica opazovalcev, ki smo komajda spustili kakšen krik, v prvi vrsti pa je stal meni do takrat še neznani črnec, ki je deloval kot Smiljan Mori, torej nekakšen motivator. Z njegovo pomočjo je pogrebno tišino proti koncu le poživil občinstvo  in zaslišal se je tudi kakšen močnejši krik. Ne da bi bilo nesmiselno vpitje seveda fora koncerta, vendarle pa je malo nerodno, ko bend odigra z velikim zanosom udarniški komad, ob katerem so se začeli majati nagrobniki na Plečnikovih žalah, ko končajo pa se iz ozadnja sliši osamljen ploski in kakšen »JAAJ«. Meni osebno so bili fantje sicer všeč. Čeprav ne maram metal core vložkov, je v njihovem primeru vse skupaj izpadlo simpatično. Tudi vokalist je imel zelo specifičen vokal, večino časa prav hardcoreovsko vreščeč, ob pravih trenutkih pa po death metalsko nizek. Najbolj so me, kot die hard fenu benda Gojira, presenetili prav gožirovski vložki, polni usklajenega zvoka vseh instrumentov z ravno prav melodije in silnimi bobni, ki me vedno znova navdušijo.  Frenč Frajs so odigrali konkreten set in po 40 minutah prepustili prizorišče naslednjemu bendu.

Po krajši tehnični pavzi za ozvočenje in kalibracijo instrumentov, so se na odru prikazali Leng Tch’e, naj vam na tem mestu nalepim angleško razlago imena. Torej:  The band’s name is derived from “lingchi”, a method of torture and execution originating from Imperial China which is also known as “Death By A Thousand Cuts”. Brutalno kajneda? Člani benda so različnih velikosti. Bobnarček je bil mali miceni šolarček z blond laski, ki bi v kakšnem zaporu hitro začel hoditi na O. Kitarist in basist sta 2m visoka Flamca, vokalist pa Smiljan Mori iz zgornjega odstavka ali po domače Serge Kasongo. Kasongov ata takorekoč. In prav po zaslugi tega frontmena je koncert, kjer še vedno ni bilo veliko več kot 40 obiskovalcev, začel dobivati svoje okvire. Bil je poln dovtipov, šal na svoj račun, na naš račun, pljuval je masniče levo in desno, skratka pravi človek za pravi trenutek. Koncer se je sicer začel z rahlo zamolklimi  inštrumenti, scčasoma pa se je zvok popravil. Uradno sicer piše, da igrajo grindcore, vendar pa je v njihovi glasbi še veliko drugih elementov. V bistvu bi bili v živo, če nebi imeli našega Sergea verjetno malo dolgočasni. Njihova glasba pa me tudi doma ni ravno pritegnila. Kakorkoli že, v živo je bilo vse skupaj na nekem nivoju vsekakor pa po mojem skromnem mnenju bolje kot na studijskih albumih.

Naslednji so prišli na vrsto Tasmanci (ali je to sploh izraz?) Psycroptic. Fantje so mogli v zadnje času preživljati kar turbulentne čase, saj mi je bilo kar težko najti njihovo sedanjo zasedbo, sploh zato, ker so mogli pred kratkim zamenjati vokalista, ali pa je prejšnji šel na lepotno, no ja, pač operacijo. Konec koncev sama zasedba niti nima neke hude pomembnosti pri sami izvedbi koncerta, v kolikor je vse na mestu in sama kvaliteta zaradi tega ne trpi. Sicer igrajo Technical Death Metal in ta definicija v tem primeru kar ustreza videnemu. Konstantno poigravanje s kitaro in basom, siloviti bobni in neenakomeren ritem bobnarja, pri čemer so se v nekaterih trenutkih povsem umaknili v skoraj rock vode z usklajeno melodijo in umirjenim ritmom, tik preden so zopet izbruhnili v zid ritma in presekane melodije. Sedaj so tudi ljudje dokončno doživeli, saj je nekaj mladcev prišlo samo na Psycroptic.  Odigrali so silovit set, od naslovov komadov (v tem sem zrazito slab) pa se spomnim le komada Initiate, ki je verjetno singl na albumu in zadnjega, ki pa sem ga po vztrajnem zlorabljanju brskalnika na Youtube le našel z naslovom Horde in Devolution, v katerega je inkorporiran resnično posrečen rif. To je blo z njihove stani tudi vse, sam pa sem bl po koncu prav prijetno zadihan, v srcu pa sem čutil tudi, da me v torek čaka prav prijeten hexenšus, še posebej ker smo bili že čisto blizu nastopa ORIGIN.

Njih sem videl že pred kakšnimi dvemi leti v Avstriji, tako da sem približno vedel kaj nas čaka, vendar pa takšne fešte nism pričakoval. Obiskovalcev je bilo namreč še vedno bolj malo, ampak očitno več kot pri na primer prvem bendu. Po daljši pavzi za kalibracijo glasbil, so se Origin le obrnili proti občinstvu in začel se je eden boljših koncertov v zadnjem času. In tukaj bi rad poudaril pomembnost frontmenov. Prvi bend, ja bili so prvi, nobenih ljudi, tako da se Guillaumeu gladko oprosti pomanjkanje karizme, Serge kot drug predstavnik vokalistov se je pred enako borno publiko izkazal veliko bolje, v glede na prejšnje bende bolj polni dvorani se je pevec Psycroptic zanašal bolj na splošno popularnost benda, pri Origin pa je vokalist sam naredil fešto. Lepo je rekel prva vrsta čupa zadaj je moshpit, nujen pa je tudi stagediving. Pri prvem komadu je s prstom pokazal name, ko je prišel čas za moš in kaj mi je preostalo drugega, kot da sunem gledalca zraven mene in že se nas je par borilo. Kasneje, ko je prišel čas za stagedive, se je tudi sam brez težav vrgel v kakšnih sedem ljudi, ki so stali pod njim, zraven pa ni niti za trenutek pustil svojega primarnega poslanstva. S to potezo je vsekakor za sabo potegnil še par pogumnežev, ki so se mu z veseljem pridružili. Resnično impresivno. Videli smo tudi silent circle pit in priča smo bili resnično zabavnemu dogajanju. Kar se same glasbe tiče, nebi izgubljal veliko besed, fantje enostavno obvladajo, basist Mike Flores je prava žival, mogoče sem edinole pogrešal malo več zvočnega poudarka na basu, sam fant nikakor ni samo za okras, ampak razturava na basu z vsemi možnimi tehnikami.  Kitarist, bobnar, vse je na najvišjem možnem nivoju. In tudi sama glasba je verjetno na zgornji meji še poslušljve brutalnosti. Neverjetno veliko melodij, tem, kompleksno bobnanje skratka the whole package. V spominu mi je ostal samo komad The Aftermath, v bistvu verjetno nima niti veze kaj so igrali. Če bi se lotili igrati katerikoli komad iz njigovega opusa bi bil rezultat isti, čista brutalizacija. Fantje so nam na pozivanje »UNO MAS« privoščili še bis.

Čestitke tudi Dirty Skunksom ob deseti obletnici, če bodo še naprej prirejali takšne dogodke pa lahko samo rečem – TO!

Tekst: Nejc Medved
Foto: Origin Myspace, Psycroptic Myspace