Demokracija?

Ali kako je Janša zašel v politiko…

Dajmo si naliti čistega vina. Ko je »bog« delil modrost, smotrnost, pretanjenost, občutek za diplomacijo, retorične sposobnosti in tiste javnega nastopanja, je Janez Janša, predsedujoči EU in slovenski vladi, stal »križem rok«. Verjel je, da bosta njegovo delo in trud nekako že poplačana in da pomoči »od zunaj« ne potrebuje. Podobno je agiral, ko je bilo treba izbirati piarovsko službo.

Komurkoli s kančkom razuma in k razumnim odločitvam težečega duha mora biti jasno, da je nemogoče, da bi bili »vladarji preteklih dni«, pripadniki prejšnjih vlad resnično toliko »boljši«, pozitivno misleči, človekoljubno, egoističnih vzgibov oropano delujoči in da bi Janez Janša bil resnično ta »zlobni«, nazadnjaški, »lažnivi kljukec«, ki mu je prav malo mar za blaginjo ljudi.

Ta preprosti Dolenjec, ki je nekoč silno rad in predvsem zelo solidno igral nogomet, vsekakor je primer povzpetnega filistra, tipičnega prebivalca »mesta Gogi«, vendar je, splošnemu prepričanju navkljub, predvsem človek, ki ni bil »rojen« za politiko; ne zna lagati, ne zna se pretvarjati, ko želi dobro, da bi zavaroval sebe in svoje sodelavce, nemalokrat celo ljudstvo, stori prav nasprotno in zavoljo svojih pomankljivosti, z vsako besedo, drvi v »propad« ali se zapleta v nesmisle in kontradikcije, ki ga v očeh ljudi delajo za »nesposobnega bedaka«…

Prepričan sem, da je Janša celo veliko večji idealist od ljudi, katerih naslednik je bil, a je postal nekje, v nekem določenem trenutku, na nekem določenem kraju, žrtev nekoga, ki ga je jel prepričevati, da »se lahko tudi on gre politiko«.

Politika je, pa naj se sliši še tako patetično, morda tudi izrabljeno, »kurba«. Da bi poljubni posameznik lahko egzistiral na »političnem nebu«, mora poleg posedovanja genetskih predispozicij, kot je nujni patološki narcisizem, na podlagi konsenza s samim seboj in, če želite, »svojo dušo«, zavestno krasti, lagati sebi in drugim, predvsem tistim, ki so mu privilegirani položaj sploh omogočili, uporabljati populistične, demagoške fraze, floskule ob katerih, če ni v stanju nenehnega slepila, samozatajevanja, samoprevare, nravno vzgojenemu človeku mora iti na bruhanje in, naj se sliši še tako paradoksalno, Janez in njegova »duša« sta za ta »svet odraslih« vse preveč nedolžna, tenkočutna. Njegova podzavest je tista, ki mu, tudi v primerih, ko uporablja značilno retoriko »kaste«, ki ji nikoli ni zares pripadal, venomer zagode, ter ga v obliki mnogih lapsusov in logičnih nesmislov razgali pred širnim občestvom, ko mu tudi tisti, njemu pripadni, ne verjamejo več najbolje. Da se razumemo, v politiki sploh ni potrebno, da verjamete v resnične vrednote, pomembno je le, da drugi verjamejo, da verjamejo, da vi verjamete. V Janeza pa – tudi Janez že pošteno dvomi.

Tako je Janez, ki, prepričan sem, v besedo »demokracija« neomajno verjame, a žal, njenega pomena, nikakor prav ne dojame, te dni »udaril« z vnovično izjavo, ki ga je dokončno razgalila, kot »popolnega imbecila«, ki tukaj, kamor sta ga »sreča« in splet naključnih okoliščin, diktatura ljudstva, pripeljala, nima česa iskati. Seveda, demokracija, kot vlada ljudstva je popolna utopija, a je sama ideja o silni moči, ki bi jo naj imelo ljudstvo nad svojo usodo, potrebna za nadzor nad pobesnelimi množicami, ki bi sicer delovale po načelu zveri. Če domnevno udomačeni zveri v živalskem vrtu, ki je sicer pravkar jedla, damo poduhati nekaj velikih kosov mesa in jih še naslednji trenutek skrijemo pred njo, bo zarjovela. Pa ne zaradi občutka prikrajšanosti za nekakšno pravico, pomanjkanja hrane, marveč zaradi požrešnosti, pohlepa…

Spregovoril je o temi, ki se je navezovala na pravkar končani referendum, ki je postregel s smešnim številom udeleženih, ob katerem se vsakemu razumnemu človeku zastavlja vprašanje o regularnosti tega in smiselnosti pozivanja na načela demokracije, ki so, po besedah predsednika vlada, očitno le farsa. Dejal je, da dejstvo, da se 90% Slovencev sploh ni odločilo izjašnjevati o bodočih pokrajinah, ne predstavlja nikakršnega problema za nadaljevanje projekta pokrajin, kot tudi nedavni irski »NE« za usodo in smiselnost lizbonske pogodbe, ne.

Torej, po besedah vrlega premierja, v »demokraciji« in »politiki«, kot njenem »dobrem duhu«, pri katerima bi naj šlo za to, da se, v najpreprostejši obliki rečeno, življenje naredi znosno čim večjemu številu ljudi, ne velja te iste ljudi povprašati o tem, kaj si sami predstavljajo pod pojmom »znosnosti«, ker…Preprosto, ker je tudi v EU tako…