Deep Purple – Dedki, ki zažigajo

Ni komentarjev

Vèerajšnji koncert bi lahko opisali kot nepozabno do¾ivetje za vse, ki so rasli ob njihovih vplivih, pa tudi za mlajše generacije, ki njihovo glasbo šele spoznavajo. In kljub oglušujoèim decibelom – verjemite, bilo je zares GLASNO – je bil koncert intimen in prijeten. Jo¾e Pleènik, naj poèiva v miru, se je tega veèera zagotovo obraèal v grobu.

Deep Purple, ki so od ustanovitve leta 1968 prodali ¾e veè kot 100 milijonov albumov, so po fenomenalnem odzivu slovenskega obèinstva po zadnjih dveh koncertih v Hali Tivoli (2003, 2008), zopet poskrbeli, da se je prestolnica tresla ob neverjetnih zvokih, ki so jih iz svojih inštrumentov izvabili Steve Morse (kitara), Roger Glover (bas kitara), Don Airey (klaviature) in Ian Paice (bobni). Ian Gillan pa je s svojim vokalom, ki mu dopušèa zavidanja vreden razpon, marsikaterega obo¾evalca spravil v trans. Tudi Morse je upravièil svoj sloves; njegove zmo¾nosti, kljub starosti, nimajo mej in to je dokazal pri slehernem komadu. Resnièno smo u¾ivali ob Don Aireyevi interpretaciji Turškega Marša, ki je po uverturi prerasla v pravo grmenje z eksplozivnim lightshowom. Zagotovo najmoènejši aplavz so prejeli, ko so odigrali dve najveèji uspešnici Smoke On The Water ter Hush. Iz izbrane playliste repertoarja, ki obsega neverjetnih 40 let ustvarjanja, so zapeli še Strange Kind Of Woman, Space Truckin’, Black Nihgt ter Contact Lost. Gillan in ekipa so bili preseneèeni nad valom emocij, ki je preplavil Kri¾anke in videlo se je, da na odru naravnost u¾ivajo.

”Hvala, najlepša hvala, neverjetni ste!” je  navdušeno dejal, sicer redkobesedni, Gillan. Nastop Deep Purple je dober primer koncerta, ki jih zlasti pri nas premalo. Odlièna glasba s posebnim poudarkom na kvaliteti, navdušena, skoraj evforièna publika in predvsem obèutek, da bi ob njihovi glasbi lahko noreli še nadaljnjih nekaj ur. Dedki resnièno za¾igajo!

 

Tekst: Katja Šadl