Če ne boš priden…

Kdo pri nas škoduje ugledu države?

Predstavljajte si, da nekje obstaja ena majhna državica, o kateri veste zelo malo. V bistvu niti niste prepričani, da je to državica. Počasi z leti, se ime te državice vse bolj pojavlja v svetu. Izveste, da je bratranec vašega soseda preživel super počitnice v tej majhni prijazni odprti državici. Začne vas še bolj zanimati in si priskrbite še več informacij o njej. Spoznate, da je to pravi raj na Zemlji po svoji naravi in kakor ste slišali od ljudi, ki so jo obiskali, povsod najdeš prijazne ljudi. Potem pa do vas pridejo prek medijev tudi malo manj prijetne novice, ki jih ne morete povezati z dejstvi o katerih ste slišali.
Najprej v medijih zasledite novico, da so v tej državi lepo dobesedno izbrisali skoraj 20.000 ljudi in jim tako odvzeli možnost dostojnega življenja. Si mislite, da je bilo to storjeno z zakonom, saj da nekomu odvzameš vse uradne dokumente, mora biti človek nečesa obtožen. Na koncu seveda pride na dan, da je njihova edina krivda v tem, da si niso pravočasno uredili papirjev. Seveda se dopušča možnost sodelovanja z okupatorjem, ampak v tem primeru (ker gre pač za pravno državo), je potrebno dokazati krivdo in izvesti ustrezno kazen. Pa je bil kdaj kdorkoli izmed te množice na sodišču? Zaskrbljujoče dejstvo se pojavi nato, ko se izve, da je bilo med temi nesrečniki tudi kar precej otrok. Torej kako se je lahko otrok zameril državi? Kakšen sovražnik države št. 1 mora to biti? Vso sliko o prijetnih ter sočutnih ljudeh nam lahko pokvari tudi dejstvo, da se je ljudstvo na referendumu o tej problematiki množično izreklo proti že tako oškodovanim osebam.
Ker ste zelo radovedna oseba, se odločite, da boste v tej mali državi obiskali tudi versko – kulturne centre. Toda, glej ga zlodja – Islamska skupnost v tej mali državici se že več desetletij prizadeva zgraditi svoj sakralni objekt. žal, neuspešno. Vedno znova dobiva polena pod noge, enkrat se zaplete pri denarju, drugič pri enem postopku, potem spet pri naslednjem, potem pri zemljišču itd… In kot, da to še ni dovolj, se v samem glavnem mestu izvede referendum proti gradnji takega objekta. Povsem logično, saj je ljudi upravičeno strah, da bodo fanatični islamski ekstremisti uničili prijetno odprto vzdušje v tej mali državici.
Ko lepo pretehtate vse pluse in minuse te državice se odločite, da je vsekakor vredna obiska. Odpravite se na obisk te male državice. Ko tako odkrivate vse skrite kotičke državice, naletite na cestne zapore. Presenečeni ugotovite, da so namenjene družinici, ki je nezaželena prav povsod kamor se nameni. Presenečeni ugotovite, da je družinica kriva le tega, da jih policija ni preganjala, ko so kršili zakone. Očitno povsem upravičen razlog, da ste nezaželeni kamorkoli pridete.
S to zgodbico sem hotel pokazati, da je Slovenija ena redkih držav, kjer prebivalci sami skrbijo za slabo publiciteto. V večini držav je tako, da so voditelji tisti, ki imajo to nalogo. Kljub temu, da voditelji netijo vojne, nesporazume, kradejo itd, še vedno verjamemo, da večina naroda ne stoji za njimi. Pri nas v Sloveniji ni važno, katera od političnih opcij je v zadnjem mesecu v primeru Strojan naredila več škode Sloveniji. Pri nas je povsem dovolj, da gre v svet slika, ko nekaj sto brezzobih kmetavzarjev krene v napad proti romski družinici. Po takih posnetkih, bi si kot neuki poznavalec take državice mislil: »They feel love? Yeah, right…!«