Boj za preživetje

Ni komentarjev

Želeli smo izvedeti, kaj si naši uporabniki, torej študentje, zares mislijo o malem delu. Na našo pobudo se nam je oglasilo veliko študentov (in tudi drugih), s takšnimi in drugačnimi izkušnjami. Ker si v teh sicer težkih časih še vedno lahko privoščimo, da ostajamo neodvisni, bomo od danes naprej začeli z objavami argumentov tako tistih, ki so proti, kot tistih, ki zagovarjajo malo delo. Vsak ima svoje argumente in kot smo sklepali še zdaleč niso resnične izjave akterjev, ki se pojavljajo v večini drugih medijev in v imenu vseh študentov govorijo, da so le-ti “večinoma za/proti malemu delu”.  No, kot bi rekli v popularni CSI nanizanki – tukaj so njihove zgodbe…

Pozdravljeni, 

sem absolventka prava, stara 25 let in moj primer je ,pravijo, eden redkih, kot slišim. Seveda ne od študentov. Haha…seveda ne verjamem tega, tudi vi ne verjemite. Baje, da študentje , ta pridni seveda, ne delajo, ker nimajo časa delati, saj se morajo učiti.

No naj vam opišem, kako pridna naj bi bila jaz…sem najstarejša od treh otrok, vedno sem si želela biti pravnica. Moja mama je zaposlena kot trgovka, moj oče je trenutno  brezposeln. Nikoli nismo imeli ne vem koliko denarja, smo pa shajali. Na žalost tudi nisem imela kakšne žepnine, kar so mi dali starši sem morala prislužiti z delom po hiši, pomaganjem…pa še to je bilo toliko, da sem pač nekaj imela. Vedno sem se čudila in zavidala ostalim otrokom, saj so nekateri imeli kar lepe vsote žepnine. No pač takšen način je bil pri nas doma…verjetno so mislil, da se bom tako lažje osamosvojila kot pravijo danes. Še to naj povem, vedno sem bila pridna učenka, med najboljšimi v razredu, starši so bili ponosni name… To je botrovalo temu, da sem takoj po končani osnovni šoli pričela z delom v nekem rastlinjaku, potem pa v nekem lokalu v našem kraju.

Vpisala sem se na gimnazijo. Štipendijo sem dobila šele v 3.letniku srednje…to ljudje mogoče ne razumejo, vendar dejansko lahko nimaš štipendije, pa vendar tudi tvoji starši nimajo denarja. Po nekem čudežu smo mi presegali določeno kvoto, čeprav je bil oče to leto brezposeln. Seveda se je štelo za nazaj. Vozniško dovoljenje sem naredila pri 18. letih, tako da sem pol leta prej delala in varčevala, vendar mi je uspelo. ®e takrat so me starši obvestili, da mi ne bodo mogli dosti pomagati, če se odločim za študij in selitev v  Ljubljano, tako da sem se zavedala rizika. Vendar sem bila do takrat že navajena nenehnega boja. Ko smo se vpisali na pravno fakulteto smo bili obveščeni, da to leto ni omejitve. Predstavljajte si veselje. Seveda, sem se učila za maturo, vendar manj kot bi se sicer. Bila sem vesela, ker bi se lahko posvetila matematiki, ki mi je delala probleme.  No čez kakšen mesec, ko smo že odpisali esej iz slovenščine in se je hitro bližalo še ostalo, so nam sporočili, da se je pravna fakulteta odločila preklicati omejitev, vendar nam bodo poklonili več mest pri izrednih vpisih. Uau. Mrzlično učenje, razočaranje, hitenje ki je sledilo vam ne morem opisati. Veliko nas je bilo zgroženih, še svetovalke na šoli niso mogle verjeti. No nekateri se verjetno spomnite tega. Po najboljših močeh sem odpisala maturo, razočarana nad sabo in nad celim svetom. Verjemite zelo težko je sprejeti, ko končno nekaj dobiš in ti to naslednji trenutek vzamejo. Molila in upala, da bom imela zadosti točk na maturi. No seveda, se to ni zgodilo, manjkala mi je 1 točka. Haha. Ja, grozno,  vendar drugega nisem niti pričakovala…tako pač je, nekateri nimamo sreče…čeprav bi včasih prosila le za drobtinico le-te. S

prejeta sem bila izredno na pravno fakulteto in redno na eno drugo. Vendar sem se odločila vpisati na pravno in plačati skoraj pol milijona tolarjev vpisnine za 1 letnik. Mamo sem prepričala da je vzela posojilo na banki, ki sem ji ga pač pomagala odplačevati. Takrat se me je usmilila, vendar sem se zavedla da sem od takrat dalje sama na svojem. Hvalabogu sem imela štipendijo, sprejeta sem bila v študentski dom, vendar sem še isti dan v Lj pričela z iskanjem dela…študentskega dela. Začeli so se težki časi, lepi vendar težki. Prvo leto nisem videla žura…venomer sem se učila ali delala, seveda ne veliko, vendar toliko, da mi je ostalo nekaj denarja ko sem odplačala dom in življenje v Lj…cimre so se čudile, kako to da brucka nič ne žura. Po resnici povedano sem se zagnala v učenje z vsemi štirimi,verjetno razumete, da pol milijona tolarjev je bilo takrat ogromno denarja in nisem hotela razočarati ne sebe, ne starše. Prvi letnik mi ni uspelo dokončati in sem ponavljala, kljub nenehnemu buljenju v knjige…sporočili so mi, da moram za ponavljanje plačati 260.000 Sit, kajti če bi pavzirala, bi izgubila pravico do bivanja v študentskem domu.Takrat sem na mesec zaslužila okoli 50.000,00 Sit, to se mi je zdelo dovolj, saj sem imela vse preračunano. Vendar sem morala zdaj v 2.mesecih zaslužiti 5krat toliko. Še to se je zgodilo vmes, da nam pravna ni izdala potrdil o vpisu pravočasno…dobili smo jih šele nekje 10.novembra…v pisarno študentskih domov pa smo jih morali dostaviti do 31.oktobra. čeprav sem jim to sporočila že prej, čeprav sem na pravni vsak dan težila in prosila, potrdil nismo prejeli prej. Posledično sem izgubila pravico do bivanja v domu. Znorela sem. Šla sem direkt na ministrstvo za visoko šolstvo in prosila za pogovor z njihovim odvetnikom. Razložila sem jim situacijo in razumel je. Povedal mi je tudi, da imajo že nekaj let probleme s tem ker pravna očitno ne upošteva rokov ki so namenjeni vsem. Svetoval mi je naj napišem pritožbo naslovljeno na študentske domove, v vmesnem času bo pa tudi on ukrepal. In res je ukrepal. Mojo pritožbo so pustili viseti od novembra do junija, v tem času  sem lahko ostala v svoji sobi v študentskem domu, vendar bi morala na koncu plačati razliko med ekonomsko in neekonomsko ceno. No seveda, sem sprejela tudi ta rizik. Bolj poceni bi me izšlo, če bi pavzirala…VENDAR NE BI MOGLA OPRAVLJATI ŠTUDENTSKEGA DELA, kar bi zame pomenilo popoln polom.

No tako se je nadaljevalo. Naslednje leto sem za vpis v drugi letnik izredno morala odšteti 330.000,00 SIT…spet boji…nenehni boji….najela sem študentski kredit, druge nisem imela…da sem ga odplačevala, sem morala delati.   Čez vikend sem hodila domov, ker sem našla delo, ki je bilo samo čez vikend in dobro plačano…v LJ sem vsake toliko šla delat na POŠTO…saj veste…verjetno je vsak študent že delal na pošti ali pa je vsaj slišal za to…grozno delo, dolgočasno…vendar plačano in vedno na voljo…tudi ponoči, da si lahko zjutraj direkt šel na predavanja… Verjemite mi, ni bilo lahko. Kredit sem odplačala in se odločila malo uživati študentsko življenje…bilo je lepo,…zjutraj predavanja, včasih popoldne delat, zvečer žurat, kot prava študentka, najlepše leto v moje življenju ker sem postavila skrbi na stran…vse mi je uspevalo nekaj časa…potem sem se spet lotila učenja…in dela…učenja in dela…začaran krog… Skozi faks prilezla z veliko luknjo v žepu( plačala skupaj za šolanje okoli milijona slovenskih tolarjev in nekje okoli 2500 eur-samo za vpisnine in opravljanje izpitov) , ki pa sploh nikoli ni bil poln…žep namreč…vse v zahvalo študentskemu delu. Groza me je ko vidim te številke… Kaj pa naj bi drugega???? 

Sedaj sem absolventka in ne boste verjeli…od mojega 15.leta nisem imela niti enega meseca brez ene obveznosti, ki jo je bilo potrebno plačati, PA NE ®IVIM NA VELIKI NOGI…temu bi se komaj reklo noga….avto sicer imam, star je 20 let, ponosna sem nanj, dobila sem ga brezplačno ker so ga hoteli odpeljati na odpad, nimam BMW-ja, niti mercedesa niti nič podobnega, kar nekateri mislijo…stanovanja nimam, sem doma pri starših…spet…ne morem si privoščiti da en dan ne bi delala, ker pomagam staršem plačevati položnice…vsi se trudimo…veste kaj, zdaj imam 2 službi, občasno pa hitim delat še kaj, ko se pojavi na študentskem servisu kakšno delo za 1 dan…imam fanta s katerim si hočeva nekaj ustvariti…zaposlen je pri s.p.-ju in  ne dobiva redno plače, ker si pač s.p. to privoščijo, ne more pa pustiti dela, ker prosim lepo kje pa naj najde drugo delo v današnjih časih???

Verjetno vam je sedaj že jasno, da sem PROTI MALEMU DELU…pa veste zakaj sem proti? Ker si ne predstavljam študenta, ki ne bi opravljal študentskega dela,da lahko preživi, plača, karkoli že potrebuje…sploh ne pod takimi pogoji kot jih ponuja naša velecenjena vlada…naj preživim po njihovem s 10 eur na teden? Kako naj se pa peljem na faks? Pa če pustim ob strani študentske servise…ne zanima me, če oni kradejo denar, če zaradi njih dostikrat nastradmo, ker se oni vozijo v najdražjih avtih in preživljajo počitnice na jahti…BRIGA ME, VA®NO JE EDINO TO, DA JAZ ZASLU®IM SVOJ DENAR S ŠTUDENTSKIM DELOM IN LAHKO KUPIM HRANO IN LAHKO PLAČAM ŠOLO…upam da se mi bo nekoč ta šola splačala…Se zavedajo, da študentje poskušamo s študentskim delom olajšati življenje svojim staršem (nekateri, ne vsi seveda), poskušamo sami zaslužiti in si ustvariti življenje, brez pomoči drugih, POŠTENO IN Z DELOM… Ker ne more država tlačiti v isti koš študente, brezposelne in upokojence… Študentje smo poseben rang… pa ne mislim tistih,ki resnično izkoriščajo študentsko delo in študentsko življenje do 30.leta…saj tudi delodajalci izkoriščajo na veliko, verjemite če ne verjamete, zakaj pa njim ne postavljajo takšnih omejitev? Zakaj pa njim ne ukinete pomoč ki jo dobijo (subvencije), ker vzamejo nekoga z Zavoda za zaposlovanje za dobo 1 meseca, da dobijo skoraj brezplačno delovno silo…saj plača Zavod pa država, po 1 mesecu pa ostanejo pri njih,  vendar na črno.  No ni treba ukinit, zakaj nad njimi ne izvajajo kontrole? A študente da je treba ukrotiti in kontrolirati? Ja seveda…normalno, dajmo vzeti mladim še tisto kar so si sami prislužili…saj že tako nam ni nič podarjeno.Se tega zavedajo tisti gor v pisarnah, gospod premier in njemu podobni…se sploh zavedajo kaj se dogaja v REALNEM ®IVLJENJU… ? Verjemite mi, vem…študentsko delo sem opravljala tudi na Zavodu za zaposlovanje…mogoče bi pa moral gospod premier, oziroma kar vsi z vrha en dan opravljati delo svetovalke na Zavodu za zaposlovanje…mogoče bi potem razumeli…

Nimamo vsi starše ki so direktorji, zdravniki, odvetniki…pa da nam plačujejo brezskrbna študentska leta…nekateri se borimo…vsak dan…to pišem kot študentka, ampak pišem tudi kot državljanka Slovenije…pišem kot človek. Ko poslušam starejše ljudi ki pravijo…”kdor v naših časih ni bil za šolo, je šel delat in delo je takoj dobil, pošteno plačo in kmalu stanovanje, danes pa študira vsak…zakaj le, seveda zato ker ni SLU®B, NI PLAČE, naj najprej to spremenijo, potem naj ukinejo študentsko delo…” priznam, da se zamislim. Kje so tisti časi… Zadnje leto spremljam vse oglase, povsod poskušam zaslediti kje iščejo pravnike…pa ne najdem dosti…hočejo izkušnje…nimam jih. Če bi mi kdo ponudil službo za nedoločen čas v moji smeri, kjerkoli bi že bila, pripravljena sem se tudi preseliti na drug konec Slovenije…takoj bi jo sprejela…mogoče bi mi potem odleglo. Mogoče bi lahko vzela kredit in si nekaj ustvarila… mogoče bi lahko potem imela družino…mogoče ne bi več slabo spala in razmišljala kaj naj storim, kako naj pomagam staršem, starim staršem…bratu, sestri, ki ju še čaka to…kako naj pomagam sebi…mogoče ne bi bila pod stresom že 5 let…mogoče. Dajte nam velike službe…dajte nam poštene plače…potem pa ukinjajte kar hočete. Pa ne malega dela…malo delo-malo ur-malo denarja…nič življenja…  Kdaj se bo zaslišal glas ljudstva? Aja, saj res…verjetno takrat ko se bo spet “razbilo/odprlo” kakšno okno v parlamentu, da pride glas navadnega človeka tudi do njih…saj drugače ne slišijo…žalostno, ampak tako je. Dejansko smo tukaj zunaj…in smo v velikem dreku vsi od študentov, brezposelnih,upokojencev in itak delavcev, navadnih ljudi, saj ni važno kdo-vsi ki vsak dan garajo ali so garali za to, da lahko kupijo tisto osnovno…za preživetje. 

Smo res tako nizko padli? Ne…še nižje. In kar je najbolj žalostno, sploh nikogar ne briga.

Aja, sem omenila da bi šla na magisterij, če me ne sprejmejo redno, stane 5000 eur…kaj mislite, mi bo uspelo?

Lep pozdrav, Študentka