Bledolična gospa

Kozarci padajo na tla, se drobijo, duša jim bledi a nikogar ni, da posesa ves ta prah okrog srca.

Kozarci padajo na tla, se drobijo, duša jim bledi a nikogar ni, da posesa ves ta prah okrog srca. Nora, nora, nora je postala ta gospa, ki se gola sprehaja po stanovanju. Mirno se po črepinjah sprehaja, krvavi a niti spregovori ne.

Spominja me name, na moje želje in iskanja. Videti, občutiti, izkusiti in odvreči. Zaspati in pozabiti, sanjati, a zmeraj se konča s krvjo. In vseeno je, če nama postane žal.

Vse obleke bi zažgala, vse ogrlice zmetala, zlatnino prodala samo, da ne bi čutila sledi tvojih dotikov. Lastno telo bi trpinčila ker je dovolilo, da pod kožo se usedeš, malo na piano zaigraš in obnoriš, želje izbrišeš, hrepenenje uničiš in me živo pokopaš, daj zažgi me samo še malo.

Na njenem telesu so ostale samo sledi ran, izrezani kosi mesa, niti kri se več ne strdi, dehidrirani smo vsi, od česa le? In ne motijo jo pogledi sosedov, govorice, ki krožijo. Vsi zdravniki, ki jo obkrožajo, nobeden ne ve, kaj je s njo. Pravijo, mogoče je znorela.

Ampak jaz vem, ni ona znorela, ona je takšna rojena, narejena po merilih, izklesana po načrtih, obdelana s tvojimi rokami, postalo je imuna na vse laži, umazane dotike in tvoje poljube, ki rušijo zidove, podirajo stolpnice če si ti samo to zaželiš. Ukanil si vse, igra je izgubljena, bela zastava migeta in se giblje v smeri vetra, vsaj ona ve, kaj je svoboda.

Oh gospa, tako bleda, tako siva, včasih bi najrajši stekla vam v objem in vam tiho zašepetala, da prišel bo čas, iskrenih sanj, odprtih oken in sonca. V daljah pa njegov glas, nežen šepet, kot igra dveh mladičev. In okus soka ne bo več grenak, ostal bo sladkor, ki se bo nežno raztopil na jeziku in ti polepšal dan. Gospa moja bledolična, da bi le spregovorili.

Ko vas gledam mi je hudo, bolijo me vaše rane. Pobrala bom to steklo s tal, ga odvrgla stran, vam kupila bom zlate krožnike, porcelan, srebro, okrasila vam bom srce. Ne bom dovolila, da zboli. Ta prehlad pregnala bom, v vaših očeh poiskala nasmeh. Rdečico narisala na obraz, če ne drugače s voščenkami, s flomastri pobarvala ti ustnice. Naj se vidi, da živiš.

Do poslednjega daha se bom borila zate, te čuvala, bodrila, s tabo bom moja gospa, moja draga mama, ki bolečina te je izdala, ko zapustil te je človek lepih besed, ki hranil te je, ti ljubezen dal. O draga mama, da bi ti samo znala, da tistega človeka že dolgo več ni. Zapustil je ta svet, ne da bi ti povedal par besed. Kesal se je, trpel in se v solzah pokončal.

svetnica.