Infoscena priporoča

KŠ X: Gramatik / Koncerti

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

Bijelo dugme se je odpelo v Tivoliju

Študentarija je na povabilo organizatorja koncertov žur d.o.o. obiskala koncert najboljšega benda bivše Jugoslavije.

Pa se je le zgodilo – težko dočakani koncert sarajevske skupine, ki bi Ljubljano morala obiskati že leta 2005 v sklopu svoje »balkanske turneje«, smo lahko obiskali 5.4.2008 v ljubljanski Hali Tivoli. Vstopnice so bile razprodane že nekaj dni pred koncertov, kar je dovolj zgovoren podatek, da tudi Slovenci močno pogrešajo stari dobri yugo-rock, pa četudi gre za skupino, v kateri manjka njen ustanovitelj in glavni skladatelj – Goran Bregoviæ.

®eljko Bebek, Tifa in Alen Islamoviæ so v Tivoliju tega dne zbrali prav vse generacije. Od majhnih otrok, ki so ploskali na ramenih svojih staršev, do simpatičnih upokojenk, ki so v spomin na stare čase živahno zibale svoje zdaj že malo manj gibčne boke. Trije pevci skupine Bijelo dugme, tri povsem različne osebnosti. ®eljko Bebek, 62-letni večni mladenič, ki je na koncert prišel v zelo netipičnem zvezdniškem stilu; prišel je namreč peš, pomešan med svojimi oboževalci s svojo značilno ruto na glavi, je še vedno pokazal, da v njemu gori tisti pravi rockovski ogenj. Čeprav je najstarejši med tremi pevci je še vedno najbolj energičen in kar je še bolj presenetljivo – pri njemu nikakor nimaš občutka, da bi bila ta energičnost zaigrana. Malce drugačna zgodba je s Tifo, katerega so ob dolgih laseh zapustile očitno tudi moči in glas. Nad njegovo izvedbo je bilo slišati največ kritik, pa tudi njegovo skakanje po odru je izgledalo vse prej kot naravno. Alen Islamoviæ pa se je raje kot »Mick Jagger trikom« posvetil tistemu kar najbolje zna in za to ga je občinstvo nagradilo z ovacijami. Tudi nekateri drugi pevci, pri tem mislim predvsem na starejšo generacijo, bi se lahko zgledovali po njem, saj ni nič narobe, če večino koncerta miruješ ob mikrofonu, ker občinstvo ponavadi na koncerte hodi zaradi glasbe in ne zaradi potrebe po gledanju lovljenja na odru.

Več kot 3-urni koncert se je začel z uvodnim komadom vseh treh pevcev »Kad bi bio bijelo dugme«, mikrofon pa je nato prevzel Tifa, ki je s prvim komadom »Padaju zvijezde« navdušil občinstvo, nato pa mu v naslednje pol ure ni uspelo ravno najbolje ogreti dvorane. Zakaj je sploh tam je pokazal šele povsem na koncu, ko je odpel »Duge kiše jesenje«, ki je razvnela predvsem mlajšo generacijo, medtem ko so se največji skeptiki že začeli spraševati o smiselnosti nakupa 35€ drage karte.

Nato pa je stvari na svoje mesto postavil za moje pojme edini pravi frontman skupine – ®eljko Bebek. Na odru se ni zadržal več kot 15 minut, a je v tem času prepričal prav vse ljudi v dvorani, da v njegovem srcu še vedno gori ogenj. On pač ima tisto nekaj v sebi. Na svoj okus je prišla predvsem starejša generacija, ki je kot v transu prepevala njegove pesmi od začetka do konca. Po nenadno hitrem slovesu Bebeka pa je na oder stopil še Alen Islamoviæ, poprijel za mikrofon in s svojim tipičnim »hrapavim« glasom zapel vse svoje znane hite, od balad »Ružica si bila« ter »Nakon svih ovih godina« do poskočnih »Napile se ulice« in »Motori«. Ker sem eden iz mlajše generacije, ki pa je očitno v dvorani prevladovala, sem bil najbolj navdušen nad tem delom koncerta, Islamoviæ pa je bil za vsako svojo pesem tudi temu primerno nagrajen s strani občinstva. Po njegovem približno 40-minutnem nastopu pa sta si z Bebekom začela izmenjavati oder, kar je odlično uspelo, saj je bilo vidno, da starejši bolj uživajo ob Bebekovem nastopu, medtem ko so glasovi mladih večkrat preglasili oster Alenov glas, ki je prihajal iz zvočnikov.

Na koncu pa je seveda sledil še vrhunec koncerta, ko so na oder prišli prav vsi trije pevci in skupaj z občinstvom zapeli par evergreenov kot so »Djurdjevdan«, »Lipe cvatu« in »Hajdemo u planine«. Še zadnji poklon slovenskemu občinstvu in ob 23:35 je začela več-tisočglava množica zapuščati Halo Tivoli.

Kar je bilo pozitivnega na tem koncertu je predvsem to, da se je po odzivu publike videlo, kako dolgo so nekateri čakali na kaj takega. Pohvalimo lahko tudi ozvočenje, ki se je po začetnem kašljanju na koncu več kot dobro odrezalo, med pluse pa lahko gotovo uvrstimo tudi nastop Bebeka in Islamoviæa. Minusov razen že omenjenega nekoliko slabšega Tifinega nastopa in predrage karte praktično ni bilo. A glede na to, da je bila dvorana razprodana do zadnjega kotička težko filozofiramo o previsoki ceni. Na koncu lahko zaključim samo to, da Ljubljana potrebuje več takšnih koncertov, sam pa srčno upam da Bijelo dugme ni reklo svoje zadnje besede v Sloveniji.

Piše: Damir V.
Foto: Damir V.