Belo more

Ni komentarjev

Po bolj ali manj uspešno odpisanem izpitu v zadnjem junijskem roku, smo se odpravili na pot proti  mejnemu prehodu Bregana in naprej proti Tuzli. S pestrim dogajanjem in dobro družbo na avtobusu nam je pot hitro minila. V Tuzlo smo prispeli sredi noči, kjer so nas sprejeli kolegi s Fakultete za zaštitu okoline.Rana ura zlata ura, tako se je pričel naš dan. Po zajtrku smo se odpravili strokovnemu delu ekskurzije naproti. Pot nas je na začetku vodila do tovarne sode (Fabrika sode Lukavac), kjer so nam prikazali proizvodnjo sode za gospodinjstva in za ostale produkte. Vprašanju vpliva proizvodnje na okolje so se ves čas izmikali in vedno poudarjali kaj so izboljšali pri varstvu okolja, izmed konkretnih podatkov smo izvedeli, da imajo zakonsko omejitev za izpust tople vode s temperaturo maksimalno 30˚ C , dejansko pa jo spuščajo  z 80˚ C. Odplake, ki nastajajo pri procesu proizvodnje sode, črpajo v dve veliki jezeri z globino 15 metrov. Količina teh odpadkov je ogromna, oni pravijo tem jezerom ¨belo more¨, saj so odplake bele barve, zelo goste in ne prepuščajo vode. Kaj vse je v teh odplakah, nam vodič ni znal povedati, pravi da naj bi bil v večini Ca(OH)2 – kalcijev hidroksid in ostale snovi, obstajal naj bi seznam teh snovi. Uničenje tega odpadka se najbližje izvaja v Avstriji in je zelo drago. Za en tovornjak (3 tone) naj bi prevoz in uničenje stalo čez 2000 evrov in glede na količino odpadkov je za ta projekt potrebno ogromno denarja in se za enkrat ne odločajo za to. Zelo zanimivo je bilo pokopališče, ki je bilo skoraj sredi tovarne in kaj takega še nismo videli.Pot nas je vodila v skoraj sosednjo tovarno in sicer v koksarno. ®e od daleč smo videli gost črn dim in plamene, ki so se dvigali proti nebu. Pri prihodu smo že vonjali žveplo in dim. Stanje v koksarni je bilo za večino študentov grozno. Kamorkoli si stopil, vsepovsod je bil črn od koksov prah . Po predavanjih o zgodovini in prevzemu tovarne, ki so jo prevzeli Indijci in ponovno pognali v tek, smo se odpravili na ogled. Področje tovarne je ogromno, z ogromno stavb, ampak, ko se približamo, opazimo, da je večina teh stavb neuporabljenih in razpadajo, sredi tovarne vidimo opuščene vagone in ostale nerabljene stvari. Iz ogromnih peči v katerih ¨pridelujejo¨ koks, se vedno znova in znova vali črn dim. Tovarna ima celo čistilne naprave za odpadne vode, ki vsebujejo nekakšna organska topila, te odplake so rdeče rjave barve in se v bazenih očistijo primarno in sekundarno, rezultat je na iztoku nekoliko očiščena in manj obarvana voda. Vonj okoli čistilnih naprav je bil grozen, saj je bila nekakšna mešanica organskih topil, žveplovih, dušikovih dioksidov in dima. Tukaj pridelujejo tudi dušikovo umetno gnojilo z reakcijo amonijaka in dušikove (V) kisline. Izpust žveplovega dioksida je približno desetkrat večji kot v termoelektrarni Šoštanj. Po končanih ogledih so nam postregli s pasuljem, pleskavico in sokom. Za zaključek nam je predstavnica povedala, da je večina zaposlenih bolnih, saj imajo težave s pljuči. Od  vročine utrujeni smo odšli proti jezu ¨brani Modrac¨na reki Spreči, kjer nas je pršenje vode nekoliko ohladilo. Jez je bil zgrajen za potrebe industrijskih procesov na območju občin Tuzla in Lukavac. Poleg prvotnega namena ima akumulacija Modrac še eno nalogo – dobavo pitne vode. Zanimivo je, da voda teče skozi jez, vendar njene energije ne izkoriščajo za pridobivanje električne energije. Za vzorec je zraven postavljena mini hidroelektrarna, ki pridela le malo električne energije. Jez je trenutno v fazi renoviranja,  zgrajen je bil pred več kot štiridesetimi leti. Ohlajeni smo že bili pripravljeni na pot proti hotelu, kjer smo se očedili in odšli večernim dogodivščinam naproti skupaj s kolegi s Fakultete za zaštitu okoline.Noč je bila neprespana, a ni bilo težko, ker smo v pričakovanju komaj čakali Sarajevo. Niti ovinkasta cesta nas ni motila. Ogledali smo si prečudovit izvir reke Bosne, bolje spoznali dogajanje in strahote med vojno. Nato je nastopil čas za Baščaršijo , ki smo si  je vsi najbolj želeli, najprej smo šli na najboljše čevapčiče, nato pa po nakupih. Siti in nemirni smo odšli na planino Bjelašnica. Med vožnjo smo si ogledali olimpijska dogajališča in končno prispeli v planinski dom. Pričakal nas je mraz in topla večerja, in že smo si hiteli  ogledat finale izbora pesmi evrovizije ter skupaj užili naš zadnji večer. Sledil je jutranji sprehod in okrepčilo, nato pa dolga vožnja proti naši domovini, iz včasih skupne domovine. Vožnja je bila po mnenju večine lačna, saj nam niso privoščili postanka za čevapčiče.  Zaključek je, da je treba takšne ekskurzije ponoviti, saj se pri tem naučimo več kot pa iz ¨dolgočasnih¨ knjig. S tem smo polni presenečenj, občutkov in doživetij. Le tako občutimo, da živimo v  tehnološko in ekološko dokaj razviti državi  in smo lahko veseli, da nam ni potrebno dihati zraka ¨direktno iz dimnika¨.