Balkane, Balkane moj

Politično mešetarjenje po Deželi Kranjski

Pred dvema letoma in pol so se baje v Sloveniji zgodile revolucionarne parlamentarne volitve. Po 12 letih (in nekateri bi rekli na 50 podlage), se je spremenil slovenski politični zemljevid. Po volitvah smo dejansko dobili vtis, da smo dobrih 12 letih živeli v bedi in pomanjkanju, da pa se bo sedaj cedilo med in mleko.

Sicer skeptičen ob imenovanju novih slovenskih veljakov, sem sklenil dati možnost da se prepričamo o njihovih sposobnostih. Volivcem je bil obljubljen sprejet etični kodeks, ki se ga bodo poslanci in ministri držali pri svojih odločitvah. Lepa poteza, če bi se kdo dejansko držal teh zaobljub. Ta kodeks je namreč nam vlival upanje, da bo tokratno vladanje potekalo brez velikih škandalov in afer. Sprva je dejansko celo uspevalo, zdaj pa se vse zdi samo še smešno. V zadnje pol leta, je prišlo na dan nekaj zanimivih dejstev, ki bi jih lahko sposobna in močna opozicija izvrstno izrabila. Ampak o tej t.i. opoziciji nekoliko kasneje.

Najprej so prišli nujni helikopterski prevozi. Bilo je ogromno očitkov, da je bil izvajalec izbran brez javnega razpisa. Pri tem je treba seveda poudariti, da gre za velike proračunske davkoplačevalske denarje. Šlo je še dalje… »Izbrani« prevoznik, je začel opravljati svoj posel, ne da bi bila sklenjena kakšna pogodba. Da pogodba ne obstaja, se je izvedelo šele kasneje, a to očitno ni bilo dovolj, da bi kjerkoli padale glave ali položaji. Ker podjetje ni imelo sklenjene pogodbe, tudi ni dobilo plačano takratnih storitev. Zdaj državi grozi tožba, ali bolje rečeno – nam davkoplačevalcem grozi tožba.

Druga zanimiva zadeva se je pokazala z posodobitvijo slovenske vojske. Ne bom se posvečal, ali je boljša Patria ali Krpan, ker to ni bistvo problema. Država se je odločila, da na javnem razpisu kupi določeno število oklepnikov z določenimi kvalifikacijami in seveda za določene milijone. Nakup je bil izveden, ko se izve, da vse spet ni šlo tako kot bi moralo. Na koncu se je celo izkazalo, da nakup ravno ne ustreza specifikacijam razpisa. Potrošilo se je več denarja, dobilo se je nepopolne oklepnike in to je bilo vse. Razen očitkov medijev obrambnemu ministru ter njegovemu zagovoru v DZ, se ni zgodilo nič. Ob tem še zanimiv podatek, da se lepo približujemo določenim NATO izdatkom za vojsko, t.j. 3% BDP. Izdatki za izobraževanje in razvoj pa kljub sprejeti Lizbonski strategiji stagnirajo in ni videti da bodo kdaj dosegli v strategiji zapisane 3%.

Zadnja lepa cvetka se je pojavila preko slovenskega borca za slovensko mejo – našega okoljskega ministra. Minister Podobnik je namreč poravnal znesek podjetju za opravljena dela, ki jih ni nihče naročil. Dela so bila opravljena še pod prejšnjo vlado, ki podjetju – logično – ni plačala za storitev, ki ni bila naročena. Na srečo tega podjetja pa se je le našel dobrosrčen minister, ki jim je baje na podlagi na roko napisanega računa, poravnal skoraj 200 mio SIT dolga. Kaj se bo zgodilo? Nič…

Seveda se moramo vprašati, kje je naša slavna t.i. »opozicija«. Opozicija, ki bi morala nadzirati dejanja vlade. Imamo dve stranki, ki bi dejansko bili zmožni to početi. Prva je LDS, ki se še vedno po dveh letih in pol po porazu na volitvah ni uspela organizirati. Pravzaprav LDS, z vsakim dnem tone globlje. Člani LDS-a množično zapuščajo svojo stranko in oblikujejo svoje poslanske neodvisne skupine. Situacija LDS me spominja na HDZ pred zadnjimi hrvaškimi volitvami. Stranka je bila popolnoma razbita po porazu, a se je čudežno v zadnjem letu pred novimi volitvami začela vzpenjati, kar ji je znova prineslo oblast. Dvomim, da bo tudi LDS-u to uspelo. Slovenci nismo nikoli bili znani po velikih comebackih, ko gre vse navzdol. LDS se bo do volitev še ukvarjala sama s seboj, kjer ji bo najbrž uspelo nekako prestopiti parlamentarni prag.

Druga »opozicijska« stranka je SD. Predsednik stranke, se še vedno ne more povsem odločiti, kaj mu bolj diši… je to naziv predsednik države ali premier? Apetiti po slednjem mu naraščajo sorazmerno s krizo v LDS-u. Na račun njihove krize pridobiva na popularnosti in SD je očitno res visoko kot še nikoli. Toda kako močna je ta podpora? Volilci LDS-a so v večini dvignili roke nad to stranko in sedaj iščejo alternative, ki pa je seveda SD in ji tako povečujejo odstotke. Vendar pa, če Pahor res želi računati na zmago na parlamentarnih volitvah, bo moral pridobiti tudi več volivcev sedanje koalicije. Pasivna vloga pri kritiziranju sedanje koalicije pa mu najbrž ne koristi. Volivci namreč rabimo vodjo, ki je odločen, ki je prepričan vase in svoje odločitve ter ki zna kritizirati in se postaviti za svoje besede. Če bi volivcem ustrezali pasivni ljudje, ki niti ne vedo kaj je njihova naloga in zakaj pač so tam kjer so, bi na volitvah zmagovale stranke, ki so na zadnjih volitvah za las ujele parlament.

Tole je bil nekakšen pregled delovanja slovenske politične scene, kot sem ga dojel v zadnjih šestih mesecih. Vprašanje za vas – koga bi volili naslednjo nedeljo v primeru volitev? Moja izbira je gotovo neparlamentarna stranka, vsaj dokler zdajšnji akterji ne pokažejo malo resnosti.