Bachelorette očarala kljub slabšemu obisku

Ni komentarjev

Irena Tomažin je plesalka in performerka, ki je končala podiplomski študij filozofije na Ljubljanski univerzi. S solo vokalnim projektom IT se je v zadnjih letih uveljavila tudi na mednarodni sceni nastopajoč  po Evropi in celo na Japonskem. Nazadnje je sodelovala v duetu s slovenskim saksofonistom in elektronskim improvizatorjem Markom Karlovčecem. Produkt sodelovanja je bil cd naslovljen »That Which Happens Is Itself Dripping Red« (Botanic Records, 2010). S pomočjo zvočnega mojstra Alda Ivančiča pa bo v kratkem izdala album »Crying Games«.

Bosonoga Irena je napol prazno Komuno na kratko pozdravila z: »Jaz sem IT in to so moji kasetofoni« in zvočno popotovanje se je lahko pričelo. V mračnem ambientu modrih in rdečih žarometov, so se postopoma oživljali kasetofoni, katerih šum in zvok je spremljala s kratkimi vzkliki. Če ste se kdaj počutili kot v risanki, je bil to zagotovo eden tistih trenutkov. V njeni glasbi se prepletajo raznoliki posnetki lastne izvedbe, ki se čutijo kot kombinacija zvoka iz hitchcockovih filmov in piskajočih karakterjev starih risank. Skozi celoten nastop je avtorica popolnoma vživeta v svojo glasbo, ki zna dražiti nevajeno uho, a vseeno nadoknadi z vrhuncem v obliki angelskega glasu. Svoj zvočni shod zaključi z sunkovitim zatonom v tišino, ter ljubkim sramežljivim nasmeškom.

Bachelorette ali v privat življenju Annabel Alpers je pevka nežnega glasu in mojstrica inšturmentalnih ter računalniški zvočnih kompozicij. Od svojih prvih nastopov leta 2005 je umetnica izdala EP The End of Things (2005) in tri albume. Prejšna dva My Electric Family (2009) in Isolation Loops (2010) sta izšla pri cenjeni neodvisni založbi Drag City, njen novi album pa je izšel maja 2011 pri založbi  Souterranian Transmissions. Slednja založba je zastopnik tudi mnogih drugih aktualnih imen vokalne pop psihadelije, kot so Cocorosie, Zola Jesus, Moon Duo in podobni. 

Annabel  ima za seboj celo rokersko ozadje, saj je v mladosti sodelovala pri surferski zasedbi Hawaii Five-O Space Dust in Hiss Explosion. Kasneje je na Novi Zelandiji končala podiplomski študij računalniške kompozicije, (močno posplošena definicija te smeri, bi bila lahko: zvočno koponiranje s pomočjo različnih računalniških tehnik) v Canterburyju in Aucklandu. V samem začetku so njene nastope v živo spremljale z glasbo usklajene vizualizacije na treh CRT monitorjih, katerih prisotnosti od januarja 2010 žal nismo več deležni.

 

 

 

Bachelorette dobesedno prevedeno pomeni samska ženska, Annabel Alpers pa je veliko več kot samo to. Kot samostojna in profesionalna zvočna umetnica je pristopila na oder brez asistentov, s kozarčkom belega vina v eni roki in z opremo v drugi. Tokrat že v malenkost polnejši dvorani občinstvo ležerno sedi na tleh in opazuje simpatično pojavo pred seboj. V ozadju jo spremlja abstraktna projekcija, ki se skozi večer stopnuje iz 2D animacij v 3D kompozicijske vizualizacije. Te so vseskozi dovolj preproste, z namenom, da nebi pretirano odtegnile očesa od centralnega dogajanja, hkrati pa elegantno oblikovane po ritmu glasbe. Ta je mešanica zvenečih inštrumentalnih, računalniških in vokalnih začimb. Končen efekt je glasba različnih stilov vedno pa z elektronskim prizvokom. Uvodni ritem kitare in tamburina za gladko povezavo odigra sama, ter na tak način poudari njuno uporabo in predelavo v njeni glasbi. S skladbo »Generous Spectre« se njen eterični vokal spremeni v čisti robotski odmev, z »Mindwarp« pa nas popelje v barvita 70ta v čas disko glasbe. Svojo zabavno osebnost pa ni kazala le z zvočnimi animacijami, tudi med premori je smeje pozvala sedeče občudovalce, »naj prenehajo plesati in se že enkrat vsedejo«. Avtorica nam je nato med sladkimi elektornskimi priboljški ponudila tudi Sugarbug,  Instructions for Insomniacs, Her Rotating head, Technology Boy, Polarity Party, Blanket in kot bonus, po njenih besedah: »skladbo za lahko noč« Little Bird Tell Lies. 

 

Po moji oceni je bila Komuna deležna absolutno premalo obiskovalcev ob prisotnosti tako talentirane osebnosti kot je Bachelorette. Bil je eden najboljših ponedeljkovih  večerov,  za katerega je lahko marsikomu žal, da ga ni doživel na lastni koži. 

 

Več fotografij z dogodka pa si lahko ogledate v Infosceni. 

 

Tekst: Maša Mlakar

Foto: Anja Ivanovič