Anti – domoljub

Ni komentarjev

Če ste »patološki narcis«, gotovo hlepite po slavi, priznanju, silnemu bogastvu in moči ki bi vas postavila na piedestal občudovanja čimvečje množice ljudi. Za svoje težnje potrebujete slednike, »čredo«, množico ljudi, ki vam bodo sledili, ki ne bodo postavljali vprašanj ; zaželjene »vrline« črednih ljudi so skromnost, marljivost, delavnost, poslušnost, nezahtevnost, majhnost, neobsežnost mentalnih potreb, smisel za skupnost, »stikalo« za brezglavo sočutje z vsem in vsakim. Ni besednih zvez, ki bi strukturo ljudi in stanje občega duha v današnji Evropi in Sloveniji , ki članstvo v nji doživlja, kot »vrhunec vsega, za kar smo se borili«, bolje opisovali, kot »čredni ljudje«, »črednega nagona«. Njih »diktator«, ki mu zvesto in z vso vnemo ter občudovanjem služijo, je »parlamentarna demokracija«, ki služi kot fasada, make up, za »tržno svobodo« – tej se klanjajo in ji služijo. Patološki narcisi, ki ob tem doživljajo »orgazme« in pobirajo slavo, ki jih napaja in žene naprej, so »politiki« našega in »vseevropskega prostora« – vse konce in tiste resnično »velike denarje« pa iz ozadja vlečejo »veliki fantje«, ki so v igri le zavoljo njegovega visočanstva – kapitala.

»Velike ideje«, pa naj gre za nacizem, komunizem, ali kar je še teh –izmov, napajajo »čredne ljudi« ; velike proslave, parade, fanfare, trobente, harmonike in razkošne narodne nošnje, pogumni, delovni politiki s trpečim glasom in izrazom na obrazu, ki, ob vsem silnem delu, ki ga opravljajo, zmorejo še navdihovati narod s populizmi in demagoškimi puhlicami o »domoljubju«, »narodni koristi«, »občutku za skupnost«, »delu za skupno boljše Evrope in nas, ki smo z vsemi vrlinami del te zgodovinske tvorbe« – kako lahko »črednega človeka«, ki ob omembi »domoljubja« in »občutka za skupnost«, doživlja tako prijetne občutke, ki povezuje »domoljubje« z zvokom harmonike, lepoto narodnih noš in ugodjem nedeljskega kosila, »goveje juhe«, iz katere se kadi in se širijo prijetne vonjave, prepričate, da bi bil, kot se znajo izraziti, »anacionalen«? Kako je, če si poizkusite nadeti njegova očala, sploh mogoče biti ne – domoljub? Čez teden trdo delam, ker s tem, prav gotovo prispevam »narodni blaginji«, zviševanju BDP – ja, zmanjševanju »inflacije«, ker se čutim pripadnega dvema miljonoma ljudi, ki jih v življenju ne bom srečal, še manj spoznal in ker je življenje, z vsem tem narodno – zabavno – glasbeno – zavednim direndajem, ob zvrhani mizi, ki se šibi od dobrot, pohane kure, restančka in zgoraj omenjene »goveje župe«, kljub vsemu lepo.

In vendar še nobene vojne ni začel, povzročil, ali predstavljal povoda zanjo, ne – domoljub. Gavrilo Princip ? Domoljub. Slavoj ®ižek ? Prenehajte se »hecat« .