Adam je v svoj devetdeset minutni predstavi popolnoma pozabil na Evo in se z vsem svojim bitom posvetil Alfi, debitantskemu albumu, ki je luč sveta ugledal 26. aprila letos. Ob enem je to eden tistih ploščkov, ki bi znal potešiti ušesa še tako zahtevnih poslušalcev, kar je dokazala tudi možica, ki se je v zavidljivem številu udeležila prvega promocijskega koncerta. In odšla navdušena. 

Četverica, ki zadnje leto in pol deluje v navezi Peter Dekleva (kitara, spremljevalni vokal; tudi član Srečne mladine ter Gušti in Polona) – Damir »Dado« Lisica (vokal, teremin; član Anavrin) – Anej Kočevar (bas kitara; član Anavrin, Gušti in Polona) – Gregor Jakac (bobni in tolkala; ex Mosaic in Tide) je namreč zaigrala skoraj vse Alfa pesmi (izpustili so le zadnjo z naslovom Ključ) in popestrila zadnje čase nekam turobno slovensko (alternativno) glasbeno sceno. Dodaten plus jim gre pripisati tudi zato, ker fantje igrajo izključno avtorsko glasbo in ne izgubljajo časa s takšnimi in drugačnimi priredbami, ki ničkolikokrat izpadejo (pričakovano) klavrno.

Ne bi bilo pretirano, če bi omenili, da je naveza starih glasbenih mačkov ustvarila popolno vzdušje. Povezanost med Adami in energija, ki jo ustvarijo na odru, na publiko deluje nekako spiritualno in neverjetno pomirjujoče. Kljub tršim ritmom, ki prežemajo njihove melodije. Alfo torej povezuje vse – od umirjenih, na trenutke malce romantičnih ritmov, distorzirane kitare, divjega udrihanja po bobnih in jezne bas kitare. Torej – za vsakega nekaj in vse za vse! Toplo priporočam obisk katerega izmed Adamovih nastopov

Tekst: Lea Lesar
Foto: Antonio Per