Kot je moč razbrati že iz mojih zapisov, sem naveličan "povprečnih" ljudi. Naveličan sem njihovih povprečnih življenj, povprečnih nazorov, pogledov na svet, naveličan sem meja, ki si jih postavljajo, njih neavtonomnosti, nesamostojnosti, neindividualnosti, nesposobnosti, strahu pred vsem neznanim, nedomačim, neudobnim.
          Naveličan sem dejstva, da se zavoljo še tako kratkotrajnega udobja, "sreče", nihče ni pripravljen  rešiti kalupov, okov, v katerih se počutijo tako zelo varne. Nikakršnega upora zoper stopnjujočo se dekadenco, sam konformizem, uniformiranost, naučenost, ponavljanje in posnemanje že tisočkrat slišanega, nemalokrat videnega - življenje kot manifestacija čaščenja vsega, kar nam daje instantno udobje, užitek in srečo ; situacija, v kateri harmonija zveni kot paradoks pojmu "sreče".
    Presežnost nekega bivanja pa, nasprotno najverjetneje najmnožičnejši interpretaciji mojega zapisa, o meni, kot "snobu", "elitistu", vzvišenemu, pozornosti iščočemu "tepcu", zame ni v materijalnem, ni v soju žarometov, "slavi", dejstvu, "da bi me vsi poznali", "denarju", avtomobilih, priznanjih in množičnemu prikimavanju, ta se zame prične in konča, je izmerljiva po svobodi duha, treznosti, bistrosti, lucidnosti razuma, nekonvencionalnosti in uporu vsemu, čemur "velika bela rasa" pravi "normalno".

http://www.vecer.com/blog/profanost/,  http://www.rtvslo.si/blog/erneclales/normalno/12994