Ni ga pojma, ki bi v družbi, kateri načeljujejo "instinktivno polovičarstvo", malikovanje "povprečnosti"in idealistični relativizem, po katerem lahko "postaneš, karkoli si želiš, če le to želiš dovolj močno", bil uporabljan bolj pavšalno, poljubno in "prosto po Prešernu", kot beseda "intelektualec". Po Wittgensteinu in njegovi "Sprachphilosophie", so besede tiste, ki ustvarjajo realnost. Kar pomnim je pojem "intelektualca" pomenil nekaj presežnega, odličnega, razsvetljenega, izobraženega, kompatibilnega s čistim razumom in odličnostjo v uporabi le tega, čaščenega "logosa".

Kot je bil nekoč univerzitetni študij povezan s privilegiji manjšine in z ekscelenco na tovrstnih institucijah izobraževanih diplomantov, je bilo legitimno povezovati akademsko delovanje s pojmom intelektualizma. Univerzitetni izobraženci so po pravilu predstavljali največje mislece, znanstvenike, "agone", nosilce in predstavnike napredka, razvoja družbe nasploh.

V situaciji in okoliščinah, ko študira "vsakdo", ki konča srednjo šolo, ko nepregledne množice "uspešnih" študentov mahajo z nekakšnimi "diplomami", ki da jih bodo osvobodile, kot zmotno mislijo, pa jih, kvečjemu uprežejo, ko je univerzitetni študij postal "obče dobro", dostopen in dosegljiv, celo "osvojljiv" vsem, ko je postal "normalen" in s tem "povprečen", s presežnikom "intelektualec" nima ničesar več opraviti.
Intelektualec ni odvisen od kakršnihkoli institucij, saj predstavlja institucijo "samo na sebi" ; kot tak ne more predstavljati produkta česarkoli druga, kot le sebe, še najmanj ga je moč ukalupiti v sfere nečesa tako zelo povprečnega, kot je "fakulteta".

V primeru "intelektualca" gre za razumsko odločitev, pa kljub vsemu strast do vsega, kar ima opraviti z "logosom", razumom; gre za odločitev, da bomo življenje posvetili razvijanju svojega intelekta, ki se ne prične z gimnazijo, ne konča z "doktoratom", marveč nastaja in se življenje dolgo napaja na korelaciji med srcem in razumom...