Najnevarnejši današnjih dni je svojevrsten »tihi konsenz«, ki ga kot merodajnega upoštevajo malodane vsi voditelji držav t.i. zahodnega sveta, celo mnogi intelektualci in največji umi današnjih dni, o »zmerni veri«, kot pozitivni lastnosti, vrlini, kreposti, ki jo je treba spoštovati, gojiti, vzpodbujati, čuvati, kot malo vode na dlani in da je verski ekstremizem, fundamentalizem, značilen za talibane, fanatične kristjane severnoameriških »rovt«, IRA, le popačenje »prave« vere, ki da je »čista, brezmadežna, pozitivna«…O kakšnem popačenju je moč govoriti v kontekstu nečesa, »vere«, za katero ne poznamo objektivne utemeljitve, nikakršnih oprijemljivih standardov, postulatov, ki bi jih bilo možno »popačiti« ?!
Mnogi, dejal bi celo, večina današnjih muslimanov, kristjanov in judov (kot verske skupnosti), oz. ljudi, ki se za takšne deklarirajo, je »dobrih«, prijaznih, pozitivno mislečih, delujočih in živečih, a odgovorno trdim, da takšni niso zaradi, marveč navkljub veri, ki je v primeru teh neizpodbitno povezana s samo religijo, ki ji pripadajo in za člana katere se deklarirajo…
Nič posebno ekstremističnega ni na učenju »zmerne, prave vere«, ta ni zla sama po sebi, je pa primerno, naravnost idealno gojišče, podest, za nastanek ekstremizmov različnih, pa tudi najhujših vrst, kot so napadi severnoameriških fanatičnih kristjanov na klinike, ki opravljajo splave, uboji, umori zdravnikov, odgovornih za početja na teh klinikah, gverilski napadi IRE, samomorilski napadi na podzemske železnice, na »dvojčka« v New Yorku, večdesetletne peripetije v Palestini in krščanska podpora izraelskim težnjam zavoljo domnevne, »od boga dane pravice Izraelovih sinov do te zemlje«…
V času po »enajstem septembru«, Busheva administracija in njuni lakaji zavzeto ponavljajo besedo »terorizem«, oz., njeno nadgradnjo, besedno zvezo »vojna proti terorizmu«, s preočitno željo po izogibu prepovedani osebi na »v«, ki je v njihovih očeh seveda »sveta«, zavedajo se, da bi v primeru, ko bi pričeli napadati muslimansko vero »samo na sebi«, izgubili podporo večjega dela volilnega telesa, ki je za republikance v ZDA esencialnega pomena – »krščanske skupnosti«. Če bi muslimanom izpodbijali njihovo pravico, upravičenost do »zmernega islama«, bi v očeh »zmernih kristjanov« izgubili kredibilnost, ki jo imajo, kot voditelji nacije, ki prisega na »boga« in njegovo prisotnost v vseh porah in instancah ameriške družbe, kot take…
Tako prevladuje prepričanje, da so dejanja samomorilskih bombašev bodisi »zlo samo po sebi«, navdahnjena z zlom, s »hudičem, da ti ljudje »niso pravi verniki«….
Resnica je drugačna, mnogo teh ljudi, kot krščanskih ekstremistov, predvsem v ZDA, je celo nadpovprečno pobožnih, zaobljubljenih svoji veri in Koranu ali Svetemu pismu, ti ljudje niso ne zli, ne duševno moteni, bili pa so, kar je zagotovo, napačno vzgajani…
Od malih nog so bili vzgajani v duhu, naravi religije, ki uči, da si ne smemo zastavljati vprašanj, starši so jih vzgajali, da je brezprizivna, slepa vera vrlina, krepost »par exellence« in ko pripadnik katere verskih skupnosti, ki svojo vero jemljejo nekoliko bolj resno, oznani, tudi pri nas, da je neko, takšno ali drugačno prepričanje del njegove »vere«, kar je posledica še vedno globoko zakoreninjene ljudske navade, šege, običaja, pa naj si z nami deli to vero, ali ne, da to preprosto moramo spoštovati – tako je treba »spoštovati« zapostavljenost, poniževanje in odsotnost kakršnihkoli pravic žensk, »spoštovati« sovraštvo do drugače mislečih, čutečih, do homoseksualcev, ateistov, »intelektualcev«, vse dokler…Dokler ne »poči« in nekdo ne ubije zdravnika, ker je delal na kliniki, ki izvršuje splave, kot je to npr. storil duhovnik Paul Hill, leta 1994, na Floridi, ko je pred eno klinik brez slabe vesti s šibrovko ubil Dr. Johna Brittona, dokler nekdo ne poruši dveh nebotičnikov WTC-ja, navkljub vsem teorijam zarote, ki so, povsem možno da, resnične, dokler se spet eden duhovnikov neprimerno NE dotakne vašega otroka,…
Ti ljudje niso »zli«, težava je v tem, da razen pedofilskih duhovnikov, večina teh, po merilih sodobne etike in morale, kriminalcev najhujše vrste, iskreno, resnično, globoko verjame v to, kar govorijo, da verjamejo in kar počnejo in vse to je vzklilo iz nekoč »zmerne vere«…
Verska prepričanja se ne razlikujejo pretresljivo od prepričanj drugih vrst, kot so patriotizem, ipd…Tudi tovrstna prepričanja, če kot primer ponudimo le japonske kamikaze, ustvarjajo odlične pogoje za razcvet fanatizma neslutenih razsežnosti, a so verska na rovaš nadvse mamljivih obljub, kot spremljajočega simptoma teh in učinkovitega, sistematičnega uničevanja racionalne presoje, smrtonosnejša, nevarnejša od vseh drugih…
Vera ni nujno nevarna, a je, skozi prizmo človeških dispozicij, nagnjenostih k vsem možnim perverzijam in odklonom, tovarna za produkcijo smrtonosnih orožij, sposobnih spreobrniti tok zgodovine in časa,v obliki človeške volje in neomajne vere, ter njuni nepredvidljivosti; vcepljanje te v nedolžne, ranljive, nič hudega sluteče možgane otrok, je hud zločin in za sabo prinaša posledice razsežnosti, ob katerih se jedrska vojna zdi, kot piknik…